Planinski vestnik, marec 1980
Valent Vider
Član SAZU, Tone Cevc, daje na koncu svojega razglabljanja »Odkod ime ‘Kočna’ v Kamniških Alpah«, objavljenega v PV št. 8/1979, izvor imena gore »Kočna« v kritični pretres jezikoslovcem in geografom. V razpravi se dotika tudi imena Kočnarjeve kmetije v Solčavi. Na izredno zanimivo razpravo se od jezikoslovcev in geografov ni oglasil nihče, zato se oglašam jaz, čeprav nisem ne jezikoslovec ne geograf. Kot domačina, Solčavana, me izvor imena zanima in o njem rad razmišljam. Kljub temu, da se ne želim primerjati z znanstveniki, imam o tem svoje mnenje in ga nameravam v tem sestavku razložiti.
Solčavan, Martinčev profesor, narodnjak in slavist, France Štiftar, se je v drugi polovici prejšnjega stoletja dogovoril z nekaterimi prosvetitelji slovensko-slovanske budniške ideje, da bo vsak v okolici svojega rodnega kraja popisal narodopisno blago, imena domačij, gora itd. Ni mi znano, da bi drugi o tej temi kaj več pisali, znana mi je le razprava profesorja Štiftarja »O vlastnih imenih kmetij in posestnikov v Solčavi«, objavljeni v »Vestniku« leta 1873. Žal je njegov opis imen gora itd. izostal, ker je iz graške univerze šel nadaljevat svoje študije v daljni Petrograd. V zvezi z imenom Kočna v objavljeni razpravi naj omenim naslednje:
Štiftar piše: »Pri Solčavanih se je Slovanom vlastna posebnost domačije in njihove vlastnike po obliki različnimi imeni naimenovati, popolnoma ohranila, ktera imena pa niso pisna, temveč samo prostemu narodu v bližini rabeča. Če se npr. vlastnik imenuje Logar, pravi se njegovi kmetiji Log, i narod ne reče, služil sem pri Logarju, temveč služil sem v Logu« … Itd.
V tej razpravi je Štiftar razdelil imena solčavskih domačij na devet vzrokov, ali povodov, po katerih so imena nastala. Kočnar, ki ga omenja Cevc, je ime lastnika kmetije »Podkočnami« v Matkovem kotu, v kotu tik pod gorami. Nad to kmetijo je še kmetija »Na Matkovem«. Matkov kot se zdaj imenuje cela skupina kmetij v tem delu Solčave in je novejšega izvora. Prej se je Matkov kot strogo omejeval na zemljišče kmeta Matka, katerega last je bil Kot, zaključek doline pod Mrzlo goro. (Tam je znana naravna zanimivost — Matkov škaf.) Matkovo posestvo je obsegalo okoli 700 ha. Od doline pa po grebenih okoliških gora in hribov je potekala meja. Nižje od Matkove domačije in bližje dolini, torej blizu Kota je Kočnarjeva kmetija »V Podkočnem«. Štiftar je izvor imena Kočnar razporedil v II. skupino, to je — »Po legi napram okolici«. Dobesedno pravi: »Podkočna, Podkočnar, tudi samo Kočnar«. Prva beseda pomeni ime kmetije, druga pa ime lastnika. Do danes je ohranjeno in živo rabljeno ime »Podkočnami«, kakor se še vedno reče tej kmetiji, katere lastnik je Kočnar. In če gre domačin na to kmetijo, ne bo rekel: »Grem h Kočnarju«, pač pa »Grem v Podkočne«, ali »Služil sem v Podkočnah … V Podkočnah je še dosti snega« itd.
Cevc pravi, da ime Kočna v Matkovem kotu ni več živo. Gore z imenom Kočna res ni pri nas, tudi Kočne kot doline ne. Kočnarjeva kmetija v Podkočnem (tudi Podkočnah) je nižje od Kota, to je — Matkovega kota, zato je pač prišlo do tega imena. Ni nujno, da bi se ime »Podkočna«, »Podkočnem« izpeljavalo le iz imena Kočna, lahko se je tudi iz Kota, čeprav je na koroški strani, v Beli, pod Belsko Kočno tudi kmetija z imenom Podkočna. Da bi bila kdaj v Solčavi kaka planina z imenom Kočna, kot to navaja nemški vir, ni znano. Če je bila, bi bilo to lahko samo v Matkovem kotu. Za ta nemški zapis domnevam, da je bilo ime Kočna ob prevedbi iz ljudskega imenovanja »Kot« v nemščino, napačno zapisano, zato se ni moglo ohraniti niti uveljaviti v ljudski govorici. Dober primer, kako so predniki določevali in vpeljevali imena, so tri kmetije na pobočju Raduhe. Na lučki strani Raduhe je kmetija Podradušnik, lastnik je Radušnik, »grem v Radho«. V Bistri na koroški strani Raduhe je Radah ali Ratih, / »grem na Rače« /. Solčavski kmetiji je ime Podraduha, kmet je Račnik, ki gre domov v Podraduho. Vendar pa se Raduška, Rača in Račka meja ne dotikajo, ker so vmes druge kmetije. Na pobočju Olševe je Ošovnikova kmetija — »V Podolševi«. Zdaj pa primerjajmo: v Podraduho, v Podolševo in v Podkočne. Prvi dve imeni se nanašata naravnost na ime gore, tretje pa ima množinsko končnico, ker gore Kočna ni, doline »kočne« tudi ne in se je ime razvilo iz besede »kot« ali več kotov. Črko »t« je zamenjala črka »č«, enako kot med »d« ali »t« pri kmetijah pod Raduho.
V Solčavi so poleg Matkovega kota še Logarski kot, Robanov kot in Tovstovrški kot.
V dolini Kokre je Roblekov kot, v Kamniški Bistrici Repov kot in še kateri kje. Vse to pogorje je zaključeno ali obdano s kotli ali pa s kočnami, Makekovo, Ravensko in Belsko Kočno. Zanimivo je, da so koti predvsem na vzhodni in južni strani gorovja, kočne pa na zahodni in severni strani. Mogoče je k razvoju imen vplivala, poleg širine in odprtosti dolin pod gorami, tudi njihova porabnost, sposobnost za planinarjenje, za pašo itd. Na prisojni legi so se planšarije pomaknile bližje h goram, zato so ostali koti.
Na osojni zahodni in severni strani, kjer je manj sonca, sneg leži dalj časa in sploh so trši pogoji za pašo, je človek ostal dlje stran od ozko omejenih kotov ter od tod preprosto vse kote na svojem področju pod gorami imenoval skupno kot kočne. Mislim, da mi je uspelo najti dobro razlago za ime kot in kočna, Kočnar in Podkočnem in da lahko grem naprej k imenu gore »Kočna«.
Naši kraji in tudi gorske doline so bile naseljene od naših prednikov gotovo že pred tisoč leti. Tudi Solčava je bila naseljena v začetku novega tisočletja, če ne prej. Kmetije so ohranila svoja imena naseljencev do danes. Vse kmetije, razen dveh ali treh, imajo slovenski izvor, tudi za te nikakor nI gotovo, da so bile naseljene od drugorodcev. Urbar gornjegrajske gospoščine je bil pisan v nemščini in to najmanj 400 let po naselitvi Solčave in je urbanist moral prevajati slovenska imena v nemščino, kakor in kolikor se je dalo, da so jih »gospodje« razumeli. Zato sem prepričan, da so imena tako imenovanih prakmetij pri nas v večini stara in enaka od časa naselitve. Urbani zapiski so le vmesni člen, ki potrjujejo to stalnost. Pri prevajanju v nemščino so lahko nastale smiselne in če te spet prevedemo na slovensko, se ta razlika še poveča. Urbar in vsi drugi spisi, ki se sklicujejo, torej res ne morejo biti vir dokazil za prava imena domačij pri nas in je popis, ki ga je naredil Štiftar pred več kot 100 leti in še ohranjena, živa govorica domačinov, izvirnejša in sega tisoč let nazaj. Lahko si predstavljamo, da posamezne gore niso imele dolga stoletja po naselitvi Slovenov lastnih imen. Prebivalstvo se ni menilo za puste, nerodovitne gore, vse jim je bil kruh in kako ohraniti življenje. Imena so nastajala le polagoma, po potrebi so določili kraj, kjer se je, ali naj bi se kaj godilo, ali bi kaj bilo. Kmet je dal imena živini, posameznim delom posestva in drugim posestvom, sosedom v kraju. Pastir je dal imena iz svojega pastirskega dela in življenja. Lovec, ki je bil pastir in kmet obenem pa iz lovskega življenja. Na gore niso hodili, njihova pot je bila le zelenica, studenec, zijavka, krnica, prestrežarše* itd. Grintovec in Grintovci so dobili ime od daleč, z njiv. Tako Storžič, Matkov Grintovec, kot stotine drugih. Ali ni ime Kopa, gledano iz doline Jezere, pravo ime za stožčast hrib, goro med Matkovim kotom in Belo? Kot z deteljo ali žitnimi snopi naložena? Zdaj, ko se žito ne seje več in ne sklada v kope, ko se tudi krma ne suši več v kopah, bo gora Kopa še vedno priča nekdanjega načina dela. Ime gore Kočna v osrednjem delu Kamniško-Savinjskih gora je po mojem mnenju nastalo iz imena kočna, ta pa iz izvirnega pojmovanja za široki konec dolin pod gorami, iz imen kot ali več kotov hkrati. Iz kočen, ki so se na skrajnem in najvišjem vrhu stikale, je prebivalstvo razvilo ime Kočna za ta vrh ali pa ga je po izreki prebivalstva postavil kar znanstvenik, verjetno tujerodni, ki je kraj opisoval in je neko ime moral navesti za to stično točko.
Tudi prvi znani zemljevid, ki ga je napravil Florjančič, pozna v našem pogorju, razen Kočne, le še Grintovec. Obe imeni je vpisal nad vrhove gora in je pri tem mogoče mislil le na Kočno kot dolino (Makekovo ali Ravensko Kočno) in Grintavec kot Grintavci, kakor je od domačinov slišal imenovati Kočno in Grintavce. Čudno se mi zdi, da za Ojstrico, Planjavo in druge gore, ki so mu bile višje In bližje, ni navedel v zemljevidu nobenega imena. Ker je prebivalstvo puščalo gore vnemar in so se brigali le za planine, to je za planšarije »kamelške planine« na Veliki in drugih planinah, gore pa niso imele imen?
Prepričan sem, da se imenoslovje vsa stoletja, od naselitve do zadnjih dvesto let, ni toliko spremenilo, kot se je v teh zadnjih sto do dvesto let. Tudi zdaj se še hitreje spreminja, ne zaradi domačinov, ki v določenem kraju živijo, pač pa ga spreminjajo drugi vplivi. Vsaj v Solčavi je tako. Danes še živa raba imen kmetij bo pod vplivom šole, časopisov, turistov itd., počasi izginila. Kdo je na primer pred 200 leti vedel, da obstajajo Kamniške in Savinjske Alpe, saj so imenovali le planine — planšarije. Tako Kamelške planine, oziroma Solčavske planine. Šele pred sto leti se je pomen raztegnil tudi na gore nad temi planinami in jih imenovali Kamniške in Solčavske Alpe. Na solčavski strani so pozneje prešli na ime Savinjske Alpe, ker je ime po reki, ki izvira v sredi teh gora, pač boljše kot imenovanje po kraju v njem. Na kamniški strani te spremembe ni bilo, ker so Nemci industrijskega Kamnika imeli premočan vpliv in žal Gorenjci z imenom Grintavci niso prodrli.
Tudi ime Logarska dolina je nastalo šele z začetkom turizma, prej je bilo znano samo ime V Logu za osrednjo kmetijo v dolini, potem v Plesti, v Podbregu itd. Ime slap Rinka je tudi šele v zadnjih desetletjih prišlo v rabo. Nekdo je napisal tako, drugi so za njim ponavljati in ime se je, prav ali neprav, uveljavilo. Bolje bi bilo, če bi ostalo pri imenu slap Savinje. Kraj, kmetijo z domačijo »V Plesti», hočejo imenovati »Plestje«, slap Opalenk imenujejo Palnik in ne vem kako še vse. Klemenči jami domačini komaj ohranjamo ime, na vse načine in vsak drugače ga spreminja. Za potok Jezero so postavili tablo z napisom »Jezernica« itd.
Čas bi že bil, da bi SAZU, na podlagi tisočletnega ljudskega izročila, dana in ohranjena izvirna imena potrdila in jim dala veljavo, kakor je s svojim mnenjem uveljavila tudi dokaj novo ime »Kamniške in Savinjske Alpe«.
Če to moje pisanje le kje ne drži, mislim, da bo svoj namen že doseglo, če bo pomagalo ohranjati domača ljudska imena prek sedanjega — kritičnega — obdobja prihodnjim rodovom.
* Izraz mi je ostal v spominu iz pripovedovanj pred skoraj 40 leti umrlega Jaka Cerneta, ki je bil zadnji »pravi« ovčji pastir na obširnem področju Mrzle gore, Ojstrice in celo na Dolgi njivi na področju Kalškega grebena nad Kokro. Tam je pasel Covnikove ovce iz Solčave, ko je bila Dolga njiva še Covnikova. On je na tej planini tudi našel vodo, za katero niso vedeli in je bilo hudo zanjo. Ta pastir mi je pripovedoval svoje doživljaje in večkrat rabil Izraz — prestrežarše — v tem pomenu.
»Prestaralše« Je tudi ime kraja v Belski Kočni. To naj bi bil razmaknjen, razprostran, odprt svet, kar pomeni, da pride beseda »prestaralše« od prostora, prostranosti, prostornosti.
Pod Prestaralšem je namreč skalni skok, ožina, tesen in ko pridemo nad njo, se svet razgrne, sprosti prostor se razširi in ime za ovčjo planino Prastaralše je tu.
