Tomo Česen sam preplezal »nemogočo« himalajsko steno Jannuja
Primorski dnevnik, 22. julij 1989
Slovenski alpinizem se je v zadnjem desetletju s svojimi izrednimi uspehi na vseh plezalskih področjih, pač od Himalaje in Patagonije do klasičnih sten in športnega plezanja, prebil na sam svetovni vrh in si počasi pridobiva tisto dostojanstvo doma in po svetu, ki si ga vsekakor zasluži. Vendar je bila pot do tega dostojanstva težka in strma, pa tudi psihično naporna, saj res ni prijetno, da je več vredno tisto, kar naredijo oz. preplezajo drugi le zato, ker so pripadniki velikega in ne majhnega naroda, da je več vredno tisto, kar se bolje propagira, kar se bolje prodaja. Tako je bilo s slovenskimi alpinističnimi uspehi pred desetimi leti na Everestu, kjer so preplezali do sedaj še vedno najtežjo smer na to goro, pa tudi v južni steni Lhotseja, na Daulaghiri in še marsikaj drugje.
Prav v zadnjem obdobju pa se je veter obrnil: tudi mednarodna javnost je začenjala spoznavati pomen slovenskega alpinizma in ga uvrščati v sam svetovni vrh, kamor seveda tudi spada. Razlogov za te je res mnogo, ne nazadnje so začeli naši alpinisti sami boljše informirati sredstva množičnega obveščanja o svojih uspehih, poleg tega pa so se lotili pravilnih sten in podvigov, torej takih, kjer je možna primerjava s tujimi alpinisti, navsezadnje pa je do tega prišlo tudi po naravnem zakonu vztrajnosti, saj ne more pač trajati v nedogled, da nas drugi ne vidijo tam, kjer Slovenci smo in spadamo.
Slovenska alpinista, ki sta v zadnjem obdobju opravila taka podviga, s katerima ju lahko upravičeno zapišemo z zlatimi črkami v zgodovino alpinizma, sta Tomo Česen in Viki Grošelj. Prvi je sam preplezal severno steno himalajskega sedemtisočaka Kumbakarno (bolj znan kot Jannu), drugi pa je verjetno prvi, ki je med eno Samo odpravo preplezal najvišjo goro na svetu Everest in četrti vrh na svetu, 8501 m visoki Lhotse. Oba podviga sta izredna, prav zato pa smo se z obema alpinistoma daljše pogovorili, da bi zvedeli vse podrobnosti o njuni nedavni izredno uspešni plezanji.
Dušan Jelinčič: Toma Česna sem dobil doma tik predno se je odpravil na zaslužene počitnice z družino. Pogovor je bil kar se da iskren in zanimiv, saj ni alpinist skrival svojih dvomov, razmišljanj in akcij.
Tomo, vodja in mentor slovenskih alpinistov Tone Škarja je označil tvoj nedavni podvig na Jannuju kot najboljši dosežek v Himalaji sploh. Kako pa bi ga ti označil, glede na to, da odpira nove meje v osvajanju himalajskih vrhov?
»Nove meje… To in drugo so že mnogi povedali o moji osvojitvi Jannuja po severni steni. Sam ne morem in ne smem tega tako oceniti, naj to storijo izvedenci! Rečem lahko pa, da sem prvi, ki sem sam uspel preplezati tako zahtevno steno, kot je severna stena Kumbakarne.«
Opiši ta svoj podvig, sicer pa, zakaj si se odločil prav za Jannu?
»Severna stena te gore je visoka 2800 metrov mešanega terena, pač leda in skale. Preplezal sem direktno smer ter za vzpon in sestop skupno uporabil 41 ur. To je, kot si že sam poudaril, prvi solo vzpon na to goro, plezarija pa je bila, posebno glede na to, da se je začela na 4900 metrih in se zaključila na vrhu 7710 m visoko, vsekakor zelo zahtevna in izčrpljajoča, tako s fizičnega kot tudi psihičnega stališča. Plezarija v skali je bila težka do stopnje VI+ in tehnično A2, napredovanje v ledu pa je bilo do naklonine 90 stopinj. Stena je objektivno nevarna zaradi plazov in zapadlega kamenja, tako da sem moral plezati tudi ponoči. Res sem torej preizkušal vse svoje sposobnosti… Za to steno sem se odločil, ker je dovolj poznana po svetu in je pač eden od še nerazrešenih problemov Himalaje, s katerim se je že marsikdo preizkusil.«
Kako so tvoj uspeh sprejeli v domovini in na tujem, kjer te poznajo že od »ledene trilogije«, ko si pred tremi leti sam pozimi v enem tednu preplezal severne stene Eigerja, Matterhorna in Grandes Jorasses?
»V Sloveniji je bilo mnogo navdušenja, nekaj manj pa na tujem. Vendar so o tem uspehu pisali tudi na Japonskem in v ZDA, pa tudi uredniki raznih evropskih planinskih revij so bili nad mojim Jannujem navdušeni. Urednik poljskega Taternika Jožef Nyka je npr. izjavil, da je po njegovem mnenju to najboljši solo dosežek v Himalaji sploh. Podobno so se izrazili drugi, ki me poznajo že od “trilogije”. Tudi Messner, ki sem ga srečal na planinskem filmskem festivalu v Trentu, je menil, da je to eden nejvečjih podvigov v Himalaji sploh.«
Leta 1986 si med slovensko odpravo v Karakorum preplezal prvenstveno smer na mitičnem osemtisočaku K2. Kako bi primerjal ta dva vzpona?
»Ni ju mogoče primerjati. Jannu je vsestransko dosti težji, saj je mestoma težka in psihično zelo naporna plezarija. Vzpon na K2 pa je bil na nekaterih odsekih relativno ne preveč zahteven.«
V zadnjih letih so se meje ekstremnega alpinizma zelo premaknile navzgor. Kaj ni mogoče, da gre tu predvsem za psihološke meje, ki so očitno skoraj neomejene, in ne za meje človekovih fizičnih sposobnosti? Vtis imam namreč, da gre pri tebi predvsem za psihično pripravo, za objektivizacijo neke stene, nevarnosti, skale. Ko steno natančno analiziraš, se nato zanjo odločiš, ker meniš, da imaš objektivne možnosti uspeha…
»Res je. Meje modernega alpinizma so predvsem psihološkega značaja. Nekoč se je pač reklo: tega ni mogoče preplezali, in se stene ni lotil nihče. Sedaj so se podrle predvsem miselne prepreke. No, tudi oprema je boljša, pa trening, vendar je vseeno odločilna psihična priprava.«
Kako naj se slovenski alpinizem ohrani v samem svetovnem vrhu, ko pa je konkurenca neizprosna?
»To se lahko opravi samo s kvaliteto. Opravljati moramo naj naj vzpone, izjemno težke, prvenstvene in solo. Izbirati moramo take cilje, ki imajo močan propagandni naboj, sicer pa menim, da moramo biti še korak pred ostalim svetom in to na vseh področjih alpinizma, ne nazadnje pri športnem plezanju.«
Poročanje v tujih časopisih in revijah je vse bolj zadovoljivo…
»Vsekakor! Bral sem že reportaže o naših alpinistih v Mountainu, pa Alpu in Rivisti della Montagna, kjer celo opisujejo naše gore, pač Julijce, Paklenico in še drugo, kar pomeni, da se stanje bistveno popravlja. To pa smo si izborili sami …«
