Vse več je tovornjakov, ki se vozijo na goro Bove, da bi raztrgali njene stene, »da bi zgradili bogastvo?« Za koga? Za kakšno ceno?
V osrčju Apeninov, tam kjer se pokrajina še zdi nedotaknjena in kjer veter nosi zgodbe pastirjev, pohodnikov in samotnih gamsov, se odvija tiha drama. Monte Bove, gorski masiv v narodnem parku Monti Sibillini, je postal tarča infrastrukturnih ambicij, ki »pod krinko razvoja« grozijo z izbrisom njegove identitete.
Na prvi pogled gre za projekt turističnega oživljanja: gradnja žičnic, smučišč, servisnih objektov. A za tistimi načrti, ki se rišejo na papirju, se skriva globlji problem — izguba krajinske celovitosti, razpad tišine, komercializacija prostora, ki je bil doslej svetišče narave. Gre za etični razkorak, ki se odpira med človekom in goro. Gore, ki so nas učile omejevanja, se zdaj spreminjajo v poligone za neomejeno izkoriščanje.
Toda problem presega Monte Bove. Kot tudi drugod po EU se tudi v Italiji vse pogosteje dogaja, da se (neusahljiva) sredstva, namenjena za trajnostno rast in odpornost, preusmerjajo v projekte, ki imajo nasproten učinek – projekte, ki uničujejo okolje.
PNRR – obljuba in paradoks
Italijanski Piano Nazionale di Ripresa e Resilienza (PNRR) je bil zasnovan kot odgovor na pandemijo COVID-19: posodobiti infrastrukturo, spodbujati digitalizacijo, povečati trajnostnost in okrepiti zdravstveni sistem. V okviru t. i. zelene revolucije in ekološkega prehoda je bilo dodeljenih kar 55,52 milijarde evrov (28,56 % celotnega načrta).
Med projekti so: digitalizacija nacionalnih parkov (100 milijonov evrov), oživljanje območja reke Pad (357 milijonov evrov), obnova morskega dna in habitatov (400 milijonov evrov), krepitev mestnih in primestnih zelenih površin (210 milijonov evrov).
Na papirju gre za vizijo trajnostne prihodnosti. A v praksi se del teh sredstev uporablja za infrastrukturne projekte v gorskih območjih, ki so v nasprotju z idejo trajnosti. Monte Bove je le eden od primerov, kjer se sredstva za »zeleno rast« spreminjajo v orodje za betonizacijo narave.
Organizacija Mountain Wilderness je zato napovedala, pripravila in poslala poročilo za Evropsko komisijo, v katerem bo opozorila na nadaljnjo, uničujočo in nepopravljivo škodo, ki jo takšni projekti povzročajo v naravnem okolju. Njihov cilj je pokazati, da se pod krinko trajnostne retorike dogaja ravno nasprotno: trajnostna sredstva se uporabljajo za netrajnostne posege.
Monte Bove je postal simbol širšega paradoksa: kako lahko sredstva, namenjena za okrevanje in trajnost, vodijo v uničenje narave. V tem paradoksu se skriva ključno vprašanje: ali bo Evropa res kdaj znala ločiti med trajnostjo kot besedo in trajnostjo kot dejanjem?
