ali boj za življenje in smrt Nemčija, 2010; režija: Joseph Vilsmaier; 104 min.
Razpotja – št. 7 – Pomlad 2012
Urša Pajk: Film Nanga Parbat (l. 2010), ki je bil uvrščen v lanskoletni program filmskega festivala Liffe, je mešanica grške tragedije, pustolovščine, drame in dokumentarne epopeje. Od začetka do konca spremljamo pretresljivo pripoved o dveh bratih, o njuni navezanosti, prijateljstvu in ljubezni. Delno jo lahko povežemo tudi z biblijsko zgodbo o Kajnu in Abelu. Film se prične v njunem rojstnem kraju Brixnu na Južnem Tirolskem (Bressanone), ki je romantično, slikovito in idilično mestece, a tudi neizprosno do svojih prebivalcev. Brata – starejši Reinhold in mlajši Günter – odraščata v številčni in skromni družini.
Oče je učitelj, mati pa v prvi vrsti »varuhinja« svojih otrok in gospodinja. Otroka kmalu spoznata boj za preživetje in se zaljubita v slikovite vrhove, ki se bočijo in mogočno vzpenjajo nad njuno rojstno deželo. Günter v vsem sledi in tekmuje z bratom, ki je zanj idol in mentor. Najprej so to otroški podvigi kot je plezanje na zvonik in ograjo okoli pokopališča, pozneje pa osvajanje bližnjih gorskih očakov. Sledi prelomno leto 1970, ko je 26-letni Reinhold študent in mu s svojo samozavestjo uspe prepričati Karla Mario Herrligkofferja (nemškega zdravnika in vodjo alpinističnih ekspedicij), da ga vzame na dolgo in težko pot proti Himalaji. Seveda v avanturo povleče tudi 23-letnega Günterja, ki v gledalcu skozi ves film vzbuja občutek ranljivosti. Zelo ganljivo je slovo od njunih staršev, ki vrhunec doseže, ko Reinhold svoji zaskrbljeni materi obljubi, da bo mlajšega brata pripeljal nazaj v varen objem doma. Po dolgotrajnih pripravah se številčni ekipi uspe utaboriti pod mogočnim, strašljivim, zloveščim in pokončnim velikanom. Vsi so pripravljeni na neusmiljen boj s steno, mrazom, ledom, vremenom, soplezalci in s samimi sabo. Ta gora je izziv za vse. Nekateri jo imenujejo Diamir, domačini so jo krstili za »Hudičevo goro« in »Goro ubijalko«, medtem ko v hindujskem in urdu jeziku Nanga Parbat pomeni »Gola gora«. S svojimi 8125 metri predstavlja enega najvišjih vrhov na svetu in je najbolj zahoden osemtisočak v gorovju Karakorum, ki se nahaja na meji med Pakistanom in Indijo. Do leta 1970 je bil Avstrijec Hermann Buhl edini alpinist iz nemško-avstrijske odprave, ki mu je uspel podvig oz. Zmaga; pred njim je umrlo kar 31 ljudi. Ravno on je bil za vse »fante« v skupini velik zgled in veljal skorajda za boga. Ko zagreti športniki pod budnim očesom Herrligkofferja čakajo na začetek »gorske bitke«, v baznem taboru spremljamo zagnanost, optimizem, adrenalin in nestrpnost. Zaradi močnih vetrov, sneženja in oblačnosti je dan odhoda na »Hudičevo goro« prestavljen. Reinholda že pošteno srbijo podplati, zato prepriča vodjo, Karla, da mu, kljub ne najboljšim vremenskim napovedim, pusti oditi na samostojno »kalvarijo«. Sledijo mu mlajši brat in dva plezalca. Gledalec se vživi v prizore, kamera se suče okoli nevarnih previsov, sten, prepadov, spremljamo ekstremne vzpone … Čutimo veter na licu, ki ječi, hrumi, grozi, hlad v čevljih in adrenalin v žilah. Doneča glasba nam pričara mogočnost gorskega sveta. Bratoma Messner po skoraj nadčloveških naporih uspe po zloglasni in do tedaj nepreplezani Rupalski steni (visoki okoli 4 km) osvojiti slavni vrh. S tem prehitita rivala, od katerih eden umre zaradi poškodbe in podhladitve. Vendar pa Günterja napade višinska bolezen, zato se starejši brat odloči, da bosta z gore sestopila po lažji Diamirski steni. Mlajši brat zaostane za starejšim, ujame se v smrtno past in po vsej verjetnosti ga zasuje plaz. Reinhold ga je iskal, a brez uspeha. Ta neuspeh ga je preganjal vse življenje. Na koncu filma izvemo, da so Günterjevo truplo našli šele leta 2005, po dolgih 35 letih. Messner se je med letoma 1970 in 1978 kar petkrat odpravil na Nanga Parbat; vrh je dosegel le še leta 1978, leta 1971 pa je iskal predvsem bratovo truplo.
Ob spustu z »Gore ubijalke« tudi Reinholdovo zdravstveno stanje ni najboljše; nezavestnega najdejo domačini, ki ga za silo oskrbijo in spustijo na težko pot proti taboru, kamor se po šestih dneh vrne z resnimi ozeblinami. Najhujšo bolečino mu povzročata izguba in obtožbe plezalnih kolegov, ki ga krivijo za smrt njegovega brata. Po zasilnem okrevanju se mora vrniti v domovino, pogledati v oči svojim staršem in prisostvovati maši za pokojnega. Ni še dolgo tega, kar je župnik ošteval majhna brata, ker sta preplezala pokopališko steno, zdaj pa enega od njiju že predaja v božje naročje, ker je izgubil tekmo s »peklensko« steno. Od njega se poslovi z besedami, da do boga vodi več poti, tudi tista preko gora.
Ljubitelji »plezalnih« filmov bodo prišli na svoj račun, saj tudi tega spremljajo dobra glasba, fotografija, režija in kvalitetno posneti alpinistični prizori. Nemškega režiserja Josepha Vilsmaierja poznajo cineasti predvsem po filmu Stalingrad (l. 1993) in Zadnji vlak (Der letze Zug, l. 2006). Filmsko glasbo je prispeval izkušen in priznan argentinski glasbenik ter filmski skladatelj Gustavo Santaolalla. V preteklosti je prejel že dva zlata kipca (Oscarja) za najboljšo izvirno glasbo v filmih Gora Brokeback (Brokeback Mountain, l. 2005) in Babel (l. 2006). Prav tako je elitna tudi igralska zasedba; vse smo že srečali na malih ekranih in na velikem platnu. Lik Reinholda Messnerja je mojstrsko upodobil mlajši nemški in gledališki igralec Florian Stteter, ki se ga spomnimo iz odlične drame z naslovom Zadnji dnevi Sophie Scholl (Sophie Scholl – Die letzten Tage, l. 2005). V vlogi mlajšega Günterja Messnerja je igral mladi nemški igralec Andreas Tobias. Župnik alias Matthias Habich je znan nemški igralec; televizijski navdušenci se bodo spomnili njegove vloge Victorja Kempererja, židovskega profesorja, ki se je boril za svoje preživetje med drugo svetovno vojno (Kemperer – Ein Leben in Deutschland, l. 1999), pa tudi pustolovca v filmu Nikjer v Afriki (Nirgendwo in Afrika, l. 2001). Vlogo matere Messner je prevzela nemška igralka Lena Stolze, očetovo vlogo pa nemški televizijski ter gledališki igralec, režiser in pisec otroških zgodb Horst Kummeth, ki je širši javnosti znan iz nemške nanizanke Gozdarska hiša Falkenau (Forsthaus Falkenau, začetek predvajanja l. 1989). Mogoče je najbolj karakterni lik takoj za Reinholdom, lik Karla Marie Herrligkofferja, v izvrstni interpretaciji močne igralske osebnosti –avstrijskega igralca in režiserja Karla Markovicsa. Otrokom in starejšim se je priljubil z vlogo Stockingerja (»Stocki«) v avstrijski kriminalni nanizanki Inšpektor Rex (Inspector Rex, začetek predvajanja l. 1994). Zahtevnejši gledalci in obiskovalci festivalov pa so ga zagotovo opazili v filmu Ponarejevalci (Die Fälscher, l. 2007).
Vsi, ki imamo radi tovrstne filme, se ob filmu Nanga Parbat spomnimo na filme K2 (l.1991), Sedem let v Tibetu (Seven Years in Tibet, l. 1997), Severna stena Eigherja (Nordwand, l. 2008) in še bi lahko naštevali. Nekateri očitajo filmu, da gre predvsem za Messnerjevo osebno izpoved in katarzo, medtem ko obstaja več različic zgodbe. V Nemčiji so ustvarjalci naleteli na kritike s strani alpinistov oz. plezalcev. Bodo šli tako daleč in vse skupaj prignali na sodišče? Kakor koli že, to ne sme vplivati na sam »izdelek«, saj je film več kot vreden ogleda. Končajmo z besedami Reinholda Messnerja, ki je osvojil vse osemtisočake, napisal lepo število knjig in posnel več dokumentarcev: »Odpravili smo se na težko ekspedicijo in postali ekipa. Nanga Parbat govori o brezčasnih občutjih, ki jih najdete po vsem svetu, tovarištvo, sočutje, nevarnost plazu in preživetje do zadnjega. Prepričan sem, da je ekipa ustvarila močan film.«
