pinkponk.com
Nanga Parbat je 8126 metrov visoka gora, ki je kaj kmalu potem, ko je človek prvič poskušal osvojiti njen vrh, dobila grozljiv vzdevek »ubijalska gora«. Prav na »ubijalsko goro« in v njeno še bolj nevarno, skoraj pet kilometrov visoko južno steno, imenovano Rupalska stena, pa se v teh dneh odpravlja slovenski alpinist Tomaž Humar. Za seboj ima že veliko izjemno težkih in nevarnih vzponov. S svojim drugačnim odnosom do narave in sten, po katerih pleza, mu je že velikokrat uspelo premagati nemogoče. Da zanj ni nemogočih poti, je dokazal na Ganeshu, Ama Dablamu, Bobaju, Nuptseju, Daulagiriju in Šiša Pangmi.
Po kraljevskem vzponu preko južne stene Daulagirija pa se je zgodila nesreča. Nesrečni trimetrski padec je Tomažu skorajda za vedno spremenil življenje. Poškodbe obeh nog so bile tako hude, da so bili zdravniki prepričani, da nikoli več ne bo hodil, kaj šele plezal. Diagnoza pa je bila za Tomaža popolnoma nesprejemljiva. Moč volje je premagala embolijo, tromboze, zacelila kosti in Tomaža dvignila iz invalidskega vozička. Štiri leta po poškodbi se je »gozdni Joža« vrnil in se odzval klicu najvišje stene na svetu. V strah vzbujajočo Rupalsko steno odhaja vrhunsko pripravljen in opremljen kot še nikoli doslej.
Pred svojim odhodom v Pakistan mi je Tomaž Humar za Pinkponk zaupal, kako je v surovih himalajskih razmerah mogoče plezati štiri dni brez prestanka, kako se v blodnjaku skalnih zapor in grozečih serakov najde pravo pot, kako se je moč izmakniti orjaškim snežnim plazovom in kako se pri –40 °C preživi noč na 8000 metrih.
Odpravljate se na svojo največjo življenjsko pustolovščino, pustolovščino, ki vas lahko stane tudi življenje. Sami ste omenjali, da je možnost vrnitve iz tako visoke in objektivno izredno nevarne stene grozljivo nizka, le okoli 30-odstotna. Kako nameravate iz teh tridesetih odstotkov narediti sto odstotkov oziroma se srečno vrniti v zavetje baznega tabora?
Kako bom naredil 100 odstotkov? Sto odstotkov pomeni, da prideš iz stene, in če imaš na koncu samo še en odstotek, pomeni, da si zadevo naredil. Stena mi zaradi svojih enormnih dimenzij in velikega števila nevarnosti daje zelo malo možnosti, da se iz nje vrnem živ. Če pa pogledam cel sklop moje odprave v to steno, se pravi svojo psihično in fizično pripravljenost ter duhovno stanje, v katerem sem, pa se ta odstotek precej zviša.
Vaš vzpon bo potekal preko Rupalske stene, južne stene 8126 metrov visokega Nanga Parbata. Kako to, da ste izmed 14 osemtisočakov, kolikor jih je na svetu, izbrali prav Nanga Parbat in njegovo Rupalsko steno?
Nanga ima več presežnikov, gledano zgolj s športne plati. Prvič, ima najvišjo steno na svetu, drugič, že na samem začetku se ga je prijela tragična statistika, ki mu je nadela vzdevek »killing mountain«, ampak ta podatek zame ni ravno magnet, zame osebno je največji magnet to, kar sem lani avgusta videl v izvidniški odpravi, kjer sem se hotel prepričati, kako je Nangov skoraj petkilometrski zid videti od blizu. Na tej odpravi sem tako odkril novo perspektivo, čeprav se je vedelo, kako je stena videti; vendar je bila ta stran Nanga Parbata vedno slikana z leve ali desne strani, nikoli pa z »bazin glacierja« (ledenika pod steno) naravnost navzgor, kjer se ta trikotna stena dviga od tal pa do vrha v eni sami neprekinjeni liniji. In to je bil največji magnet, skoraj pet kilometrov neprekinjenega zidu iz kamenja in ledu. Južna stena Nanga Parbata ima v vsej svoji širini, v dvajsetih kilometrih, le tri smeri in na splošno je v primerjavi z drugo najvišjo steno na svetu, južno steno Daulagirija, v prednosti toliko, da je bolj ranljiva oz. preplezljiva na več delih, v osrednjem delu pa je bistveno težja ali pa približno vsaj toliko težka kot Daulagirijeva. In če povem drugače: južno steno Daulagirija sem že preplezal, južne stene Nanga Parbata pa se je treba še lotiti – in tukaj je bistvena razlika. Kar pa zadeva tehnične težave, je pa npr. že sam povprečen naklon stene bistveno hujši, kot pa je bil pri Daulagiriju. Za tako visoko steno je narava naredila fantastično strukturo, ki jo zares občudujem. Drugače bi bilo, če bi bila stena oblikovana oz. sestavljena tako, da bi se začela z dvokilometrskim pobočjem, ki bi mu sledil strmejši del in na koncu najbolj strm del, to bi bilo povsem običajno in taka stena me ne bi tako pritegnila. Rupalska stena pa ima ravno v svojem osrednjem delu zares popolno vertikalo in to je to.
V steni nameravate narediti novo smer, pravo peklensko diretissimo, ki se bo končala na vrhu gore. Smer ste zastavili tako, da bo, ko boste enkrat vstopili v steno, vrnitev v življenje mogoča samo preko vrha Nanga Parbata. Kaj boste naredili, če v steni vaše napredovanje ne bo potekalo po načrtu, če se kaj zalomi? Ali obstaja kakšen plan B?
Plan B vedno obstaja! Rezervni načrt obstaja, vendar je v več pogledih videti nemogoč. Ampak že moja zgodba iz zahodne stene Nuptseja dokazuje, da alternativa vedno obstaja. Vrniti se sam iz stene Nuptseja je bilo tudi videti povsem nemogoče, kajti to, za kar sva na poti navzgor Janez in jaz prej rabila pet dni, sem nato sam v dveh dneh brez vsakršnega varovanja preplezal navzdol. Tako da tudi pri tem vzponu določene rezerve imam, predvsem tukaj veliko stavim na svojo psiho in na druge stvari, ki sem jih doslej uporabljal, predvsem alternativne zadeve.
Napovedali ste, da nameravate prve štiri dni vzpona plezati brez prestanka. Kako je to sploh mogoče? Kako boste v teh štirih dneh nadomestili izgubljeno energijo, spanec …?
Računam na to, da sem v stanju biti nekaj dni neprekinjeno v polni aktivnosti. In kje bom dobil energijo? Mislim, da sem v teh mesecih pred odhodom akumuliral ogromno energije in konec koncev se je v meni tudi v zadnjih štirih letih vožnje z vozičkom akumuliralo ogromno energije, in to ne samo fizične energije, temveč tudi psihološke. To, da sem spet aktiven in da za gibanje uporabljam svoje noge, mi namreč pomeni več, kakor če bi naredil 1000 sklec dnevno ali pa še kaj drugega.
Stene, v katere se podajate, sprejemate in čutite drugače. Vrhu Daulagirija ste se odpovedali, ker vam je »Daula« rekel, da se z njegovega vrha ne boste vrnili živi. Kako lahko tako komunicirate z gorami, ki so po mnenju večine pravzaprav del nežive narave oz. mrtve materije?
Z velikimi stenami komuniciram, kot sem že večkrat omenil, s svojim tretjim očesom, ki mi omogoča, da steno pač začutim, temu bi lahko rekel tudi intuicija. Dejstvo pa je, da moraš biti stene vreden oz. imeti to srečo, da te sprejme, in biti na to tudi pripravljen. Jaz sem na to pripravljen dobro, fizično celo bolje, kakor sem bil kadarkoli do sedaj, in lahko rečem, da sem v življenjski formi, psihično pa sem bil vedno dovolj močen, in če bom dobil še malo »žegna od zgoraj«, bi vzpon – vsaj kar se mene tiče – moral uspeti tudi ob tistih odstotkih, ki sva jih omenjala prej.
Rupalska stena vam grozi s padajočimi seraki, snežnimi plazovi, skalnimi podori … Ali boste s svojim tretjim očesom lahko začutili podor seraka ali pa snežni plaz, še preden se bo sprožil?
Ja, računam predvsem na to in upam, da bom pod steno preživel zadosti časa, da bom že vnaprej začutil vse te stvari, ki so pomembne, in dokler jih ne bom začutil oz. s steno vzpostavil pravega kontakta, vanjo preprosto ne bom stopil. Temu projektu rečem ljubezen na drugi pogled, saj me je, moram priznati, ob prvem kontaktu s to steno močno stisnilo in stena mi je legla na dušo. Šele nato, ob drugem stiku, se je pričela odpirati in stvari so se pričele kristalizirati in mislim, da je zadeva prava, da nosi optimističen, pozitiven predznak.
Na svojo drzno odpravo seveda odhajate opremljeni z najnovejšimi tehnološkimi rešitvami in opremo, v kateri je nekaj kosov celo prototipnih. Kateri kos opreme je poleg drugih dejavnikov po vašem mnenju najbolj pomemben za uspešno uresničenje zastavljenega cilja?
V tem trenutku je težko izpostaviti kak posamezen kos opreme, prav gotovo pa bom z opremo, ki jo bom na vzponu imel, lahko prihranil ogromno energije. Oprema, ki jo bom tokrat nesel v steno, je bistveno lažja, udobnejša in še bolj funkcionalna v primerjavi z opremo s prejšnjih odprav. Na koncu pa sta tukaj še vedno le človek in zid. Med menoj in steno pa bodo najbolj – govorim o fizičnem stiku – izpostavljene dereze in pa cepini. »Žiletka« oz. ozka meja med življenjem in smrtjo pa bo visela ravno na konicah derez in klinah cepinov.
V dnevnem časopisju se pojavljajo članki, v katerih razni »strokovnjaki« komentirajo vaš odnos do gora in nevarnosti, ki prežijo na vas. Dr. Janez Rugelj je dejal, da ste velik osebnostno nezrel nastopač, ki uživa v pozornosti množice, ki nato obsedeno spremlja vaš podvig. Kako vi komentirate take izjave?
(smeh) Dr. Ruglju želim veliko uspeha pri zdravljenju svojih »pijancev« in to, da bi se mu pri njegovih metodah zdravljenja čim manj teh razsutih oseb obesilo, kajti njegova pot je zelo rizična in v njo verjame samo on, marsikdo pa na tej poti omaga. On verjame v svoj cilj in jaz v svojega. Tukaj bi rekel samo to: »Le čevlje sodi naj kopitar!« Jaz se bom brigal za svoj »foh«, on pa naj se za svojega, pa z vsem spoštovanjem do njegovega dela.
Jure Gregorčič
