Nova pot proti kočama Couvercle in Leschaux kot odgovor na umikanje ledenikov ➠ namesto ledu vse več železja
V dolini Chamonixa so v okviru projekta PREVRISK-CC zaključili novo dostopno pot do planinskih koč Refuge du Couvercle in Refuge de Leschaux. Nova trasa Chemin des Balcons, vključuje več nepalskih oziroma himalajskih visečih mostov, ki prečijo globoke hudourniške grape nad ledenikom Mer de Glace. Po navedbah upravljavcev koč in lokalnih gorskih služb bo dostop med Leschauxom in Couverclom krajši za približno uro hoje, predvsem pa bistveno udobnejši in varnejši.
Za obiskovalce gre za atraktivno novost, za poznavalce Alp pa predvsem za še en dokaz, kako hitro se spreminja visokogorski svet. Pot namreč ni nastala zaradi turističnih ambicij, temveč predvsem zaradi prilagajanja pokrajine, ki jo preoblikuje umikanje ledenikov. Nad nekdanjo ledeniško površino so se v zadnjih desetletjih odprle nove grape, hudourniški jarki in območja nestabilnih moren, ki otežujejo ali celo onemogočajo uporabo nekdanjih pristopov.
Nova povezava poteka iz bazena Talèfre na približno 2160 metrih nadmorske višine. Prvi del sestavljajo kovinske stopnice, jeklenice in varovala, sledijo pa trije nepalski mostovi, ki povezujejo obstoječe poti proti kočama Couvercle in Leschaux. Zaradi izpostavljenosti in zahtevnega terena upravljavci priporočajo gibanje navezanih skupin ter uporabo samovarovalnega kompleta na mostovih, kjer je nameščena tudi jeklenica za samovarovanje.
Nova ureditev hkrati pomeni dokončno slovo od znamenitega pristopa prek lestvišč Égralets. Ta je dolga leta veljal za enega klasičnih dostopov do koče Couvercle, vendar je zaradi nestabilnosti morenskega pobočja postal vse nevarnejši. Lestve so zato odstranili, dostop pa usmerili na nove trase po balkonih nad Mer de Glace.
Zakaj se gorske poti danes spreminjajo?
Planinci pogosto menimo, da so poti nekaj stalnega (Frischauf je bil svojevrsten predčasen genij, če gledamo pot po Turskem žlebu, malo manj pa glede koče), skoraj večnega. V resnici so bile poti v gorah vedno žive strukture, ki so se prilagajale plazovom, podorom, spremembam ledenikov in potrebam obiskovalcev. Razlika je v tem, da so spremembe danes hitrejše in pogostejše.
Med glavnimi razlogi za prilagajanje poti v Alpah so: umikanje ledenikov in nastanek novih prepadnih grap, vse bolj nestabilne morene in podorna območja, povečana nevarnost skalnih podorov zaradi taljenja permafrosta, potreba po varnejšem dostopu do planinskih koč, ohranjanje planinskih povezav, ki bi sicer postale neprehodne.
V dolini Mer de Glace so te spremembe posebej očitne. Poti, ki so še pred nekaj desetletji vodile neposredno na ledenik ali ob njem, danes zahtevajo dolge lestve, premostitve in obvoze. Koče, ki so nekoč stale skoraj ob robu ledu, so se znašle visoko nad njim. Nova infrastruktura zato ni toliko turistična atrakcija kot prilagoditev novi realnosti visokogorskega sveta.
Prav zato imajo novi viseči mostovi nad Mer de Glace dvojni pomen. Po eni strani omogočajo lažji dostop planincem in alpinistom, po drugi pa na zelo nazoren način kažejo, kako se alpska pokrajina spreminja pred našimi očmi. Tam, kjer je še nedavno ležal led, danes zevajo soteske, ki jih je mogoče prečkati le po jeklenih mostovih.
Za obiskovalce bo nova pot privlačna zanimivost. Za alpiniste, ki desetletja zahajajo v območje Grandes Jorasses, Aiguille Verte in Talèfra, pa je morda predvsem opomnik, da v gorah ni stalnica niti sama pot do izhodišča.
