Januar 1997: In kam naj se pravzaprav odpravimo? Izbrati si moramo cilje, ki jih poznamo že iz kopnih, poletnih razmer, saj snežna odeja pokrajino zelo spremeni. Primernega planinskega vodnika za zasnežene gorske cilje sicer še nimamo …
Zima v gorah ima svoj čar. Zahtevne zimske gore so sicer rezervirane za alpiniste, če pa to nismo, se lahko vzpnemo na lažje pristopne visokogorske ali sredogorske vrhove. Za takšno turo pa moramo biti primerno opremljeni.
Tokrat vas ne bomo povabili na točno določen cilj, ampak bomo na kratko ponovili, kako se opremimo, če se odpravimo v gore v snežnih razmerah. To velja tako za visokogorje, kot za sredogorje. Ne podcenjujmo tur v sredogorje, zdrsnemo lahko tudi na Blegošu, saj se sneg spreminja, od sipkega, preko klož do ledu.
Tura v snežnih razmerah v ugodnem vremenu je lahko še lepša kot poletna, vendar moramo biti za takšno turo primerno opremljeni in to opremo tudi znati uporabljati. Če tega nismo vešči, pojdimo na pot raje z vodnikom. Zaradi snega in mraza se moramo drugače opremiti kot za turo v kopnih razmerah. Za varno hojo je najpomembnejša primerna obutev, najboljša je plastična z notranjim čevljem, ker je dovolj topla in nogi nudi pravo oporo. Lahki letni pohodni čevlji, niso primerni za sneg, saj slabo varujejo pred mrazom, nogi ne nudijo dovolj opore, predvsem usnjeni pa pogosto prepuščajo vodo. V gojzerje obujmo dva para nogavic, tanjše bombažne in debelejše volnene dokolenke. Oblačila naj bodo izdelana iz materialov, ki dihajo, namesto bombažnega spodnjega perila, ki vpija znoj, oblecimo raje termo spodnje perilo, izdelano iz posebnih vlaken, ki znoj odvaja s površine telesa. Vrhnja oblačila, ki zadržujejo toploto in uravnavajo temperaturo telesa, naj bodo iz materiala polartec ali volne. Pred vetrom in padavinami nas najbolj zaščiti goretex ali aquafoil vetrovka s kapuco in vetrne hlače. Glavo si pokrijemo z volneno ali polartec kapo, roke pa z rokavicami iz kuhane volne. Puhasta oblačila niso najbolj primerna, saj vlažna ali mokra slabo zadržujejo toploto. Ne pozabimo na gamaše, ki med gaženjem preprečujejo, da bi sneg prodrl v čevlje. Biti morajo visoke in udobne, a dovolj tesne, da nas ne ovirajo pri hoji z derezami. S seboj vzamemo še rezervno obleko.
Od tehničnih pripomočkov so nam pri hoji v veliko pomoč zložljive palice z nekoliko večjimi krpljicami. Vendar palice ne smejo nadomestiti cepina, na večjih strminah, poledenelih poteh ali v srencu (star, uležan sneg) je pred zdrsom varna le hoja z derezami. Le-te naj bodo enostavne, najboljše so avtomatske, saj je nameščanje in odpenjanje najenostavnejše. Žabice (manjše dereze le za na peto ali del stopala) in dereze, ki nimajo 12 zob, so primerne le za nižje vrhove (npr. za Šmarno goro). Za varnejši in zanesljivejši korak pomaga tudi cepin s premično zapestno zanko in aluminijastim ali kompozitnim ratiščem. Med hojo nam nadomešča palico, v primeru zdrsa pa si lahko z njim rešimo življenje. Ne lotimo se ture, če ne obvladamo hoje z derezami in uporabe cepina. Le-tega se naučimo na gorniških in alpinističnih šolah, ki jih prirejajo posamezna planinska društva in Planinska zveza Slovenije. V celem snegu nam hojo olajšajo turne smuči ali krplje, ki so v tujini bolj uporabljene kot pri nas, saj lahko na tak način dovolj hitro premagamo razdalje. Če bomo redni zimski hribolazci, si vsekakor nabavimo še lavinsko žolno (elektronski pripomoček za reševanje iz plazov). Ker so zimski dnevi kratki moramo s seboj obvezno vzeti čelno svetilko z rezervnim baterijskim vložkom in žarnico. V nahrbtnik sodi še bivak vreča, komplet prve pomoči, zaščitna krema in mazilo za ustnice, žepni nož z rezilom in izvijačem (za popravilo derez), smučarska očala, planinska karta in fotokopija vodnika ter kompas. Zaradi povečanega odboja sončnih žarkov na snegu je zelo pomembno, da ne pozabimo zaščitnih očal z ultravijoličnim in infrardečim filtrom. Za enodnevni izlet lahko vzamemo s seboj še fotoaparat, piščalko (klic na pomoč), višinomer in radijsko postajo.
Zaradi zaprtih koč moramo imeti s seboj več hrane in pijače. Pomembno je, da popijemo vsaj 1,5 litra tekočine, v mrzlih dneh nam bo gotovo prijal topel čaj iz termovke, ki nas bo ogrel in okrepil. Hrana naj bo lahko prebavljiva in nasitna, primerne so hranljive ploščice, suho sadje, sir, ribe in vitergin. Slednje in opremo, ki jo večkrat potrebujemo, spravimo na lahko dostopno mesto v nahrbtniku ali v priročno torbico okoli pasu, lahko pa kar v žepe.
In kam naj se pravzaprav odpravimo? Izbrati si moramo cilje, ki jih poznamo že iz kopnih, poletnih razmer, saj snežna odeja pokrajino zelo spremeni. Primernega planinskega vodnika za zasnežene gorske cilje sicer še nimamo, vseeno pa naštejmo nekatere lažje dostopne sredogorske in visokogorske vrhove (izberimo najlažji pristop): Ratitovec, Blegoš, Porezen, Dobrča, Križka gora, Lajnar, Slatnik, Možic, Kobla, Matajur, Kobariški Stol, Kranjska Reber, Lepenatka, Menina planina, Strelovec, Plešivec ali Uršlja gora, Snežnik, Pohorje, Smrekovec, Golte, Velika planina, Krvavec, Pokljuka, Jelovica in Mežaklja. Verjetno najbolj obiskani dvatisočak pozimi je Viševnik nad Pokljuko, ostali višji cilji pa so še Mala Mojstrovka, Veliki Draški vrh, Lanževica, Rodica, Stol, Veliki vrh nad Kofcami in Raduha. Vendar nam bo obisk tudi nižjih vrhov (npr. Škofjeloško pogorje, Polhograjski Dolomiti, Zasavsko hribovje ali Slivnica) pričaral pravo zimsko vzdušje.
Vladimir Habjan