Na Siciliji, ki so jo prejšnji teden zadele ekstremne vremenske razmere in bo nekaj časa neprimerna destinacija za turistične obiske, se dviguje Monte Monaco. Goraj je (tudi) ena tistih, ki se človeku vtisne v spomin že ob ogledu fotografije, še preden stopiš pod njeno steno. Ne zaradi višine – ta je skromna, komaj čez petsto metrov – temveč zaradi načina, kako se dviga (skorajda) iz morja. Kot bi se Sicilija na tem mestu odločila, da bo pokazala svojo hrbtenico: velik, svetel, apnenčast blok, ki se iz modrine dvigne skoraj navpično in se v jutranjem soncu obarva v oranžne in rdeče tone.
Ko se približaš iz San Vita, se gora zdi kot naravni amfiteater, ki se odpira proti morju. Vzhodni pilaster, tisti mogočni steber, ki ga vidiš že od daleč, je srce plezalnega območja – za njim skoraj petsto metrov stene, ki se dviga nad Via del Secco in daje občutek, da si na robu med dvema svetovoma: med morjem, ki diha spodaj, in skalnim zidom, ki te vabi navzgor.
Kot pišejo plezalci in pisci vodnikov je skala tipičen sicilijanski raznobarvni apnenec, a v resnici je več kot to. Je površina, polna drobnih žepkov, ostrih robov, plošč, ki se svetijo kot porcelan, in razčlemb, ki se vijejo kot naravne smeri. Ko se je dotakneš, začutiš toploto, ki jo je vpila iz sonca – in prav ta toplina je razlog, da je Monte Monaco postal zimski raj za plezalce z vse Evrope. Januar tu ni mesec počitka, temveč mesec, ko se stena prebudi.
Plezanje na Monte Monacu ima svojo zgodbo, ki se je začela v sedemdesetih letih, ko so prvi italijanski alpinisti odkrivali Sicilijo kot prostor dolgih, sončnih smeri. Njihove linije so bile še alpinistične, speljane po naravnih razčlembah, z nekaj klinov in veliko intuicije. Največji vpliv so imeli: Christoph Hainz, Heinz Grill, Giovanni Panzera, številni italijanski in nemški opremljevalci. V tem obdobju nastanejo smeri, ki danes veljajo za klasike: Via Fratelli Titt Vento del Sud Via del Salice Via dei Siciliani. Kasneje, ko je športno plezanje postalo del sredozemske kulture, je gora postala laboratorij – prostor, kjer so opremljevalci preizkušali nove ideje, nove sloge, nove načine, kako povezati alpinistične smeri s čistostjo športnega plezanja.
Danes je Monte Monaco preplet obeh svetov. V steni najdeš smeri, ki so skoraj meditativne, tekoče, speljane po ploščah, kjer šteje ravnotežje in občutek. Drugje te čakajo izpostavljeni robovi, ki se odpirajo nad morjem, ali razčlembe, ki te vodijo v notranjost stene kot v kamniti labirint. Vse skupaj pa povezuje tisti občutek, ki ga Sicilija zna ustvariti bolje kot skoraj katerikoli drug kraj: občutek, da plezaš v pokrajini, ki je hkrati divja in prijazna, surova in vabljiva.
Monte Monaco je priljubljen, ker ponuja nekaj, česar v Evropi ni veliko: dolge smeri nad morjem, ki jih lahko plezaš sredi zime. Ker je skala tako kompaktna, da ji zaupaš že po prvem gibu. Ker je dostop kratek, sestop enostaven, razgled pa tak, da se ti zdi, kot da plezaš na robu sveta. Ker v Italiji ni takšne inflacije kot v Sloveniji? In ker je gora – kljub množici smeri – še vedno dovolj velika, da v njej najdeš tišino. Tisto tišino, ki jo prekinja le veter iz morja in zvok vrvi, ki drsi skozi roke.
