Edinstven podvig gorskih reševalcev
Tedenska tribuna, 11. oktober 1967 – dLib.si
V steni ni bilo sonca.
Gosta megla se je kot težki kosmi vate obešala po zajedah, in droben, leden dež je tolkel po skalah, ki so se motno bleščale v mokroti, Franci, Mums, Belač, Andrej in jaz smo se tiščali pod previsom nad gruščastim plazom, in veter nam je nosil dež v zavetje.
Pravzaprav sploh ni bil dež.
Čez previs je šumel potoček v pršeč slap, in veter nam ga je stresal v naročje.
Duš, fantje so zgoraj nastradali, da je kaj!
V globino je mimo nas zažvižgalo nekaj kamnov.
V Aschenbrennerju skale niso od muh, Nikoli ne veš, kdaj dobiš kamen na betico!
Po hrbtu so mi polzele mrzle kaplje. Potiskal sem čelado naprej in nazaj, se zavijal v pelerino, obračal zdaj sem, zdaj tja, pa nič. Dež je z vetrom plesal okrog nas.
Aleš, javi se, Aleš, javi se! Sprejem! Franci Zupan je pritiskal na gumb majhnega primopredajnika in si ga tiščal zdaj pred usta, zdaj na uho.
Pokukal sem izpod previsa.
Zgoraj ni bilo stene, tiste drzne, nevšečne severne stene Travnika. Zgoraj je bila samo megla, in dež je brez konca ščemel iz nje.
Zaboga, Franci, za poizkusno reševalno akcijo je takšno vreme preveč zaguljeno.
Nasmehnil se je.
Fant, nesreče so v slabem vremenu, in v dežju je stena čisto nekaj drugega kot v suhi skali. Predvsem, vremena nismo sami izbirali…
V severni steni Travnika je bilo tedaj z nami vred dvaindvajset gorskih reševalcev iz Ljubljane. Zgornja ekipa, ki jo je vodil Tone Jeglič – z njim so bili Kunaver, Sazonov, Šteblaj, Belak, Štupnik in še več drugih dobrih ljubljanskih plezalcev – se je okrog desete ure dopoldne spustila že kakih dvesto petdeset metrov globoko v steno in sedaj so si pripravljali sidrišče za glavni spust do mesta, kjer naj bi bil ponesrečenec, to je nekje v sredini najtežjega dela Aschenbrennerjeve smeri. Drugi smo od spodaj prodirali navzgor. Naloga spodnje ekipe je bila, da prevzame ponesrečenca, Peter Ščetinin in Mitja Košir sta se odpravila naprej, tik pod štiristo metrov navpično steno, prek katere naj bi z vitlom spustili reševalca s ponesrečencem na hrbtu. Oba reševalca bi ju prestregla in ponesrečenca s pomočjo drugih nemudoma spravila v dolino.
Poizkusna reševalna akcija je potekala že od ranega jutra, saj se je zgornja ekipa še v trdi temi odpravila iz Tičarjeve koče na Vršiču mimo Mojstrovke v severno steno Travnika. Na hrbtih so nosili precej več kot sto kilogramov težko opremo od vitlov in zavornih bobnov do vrvi in druge običajne alpinistične opreme.
Če bi reševalcem uspel navpični spust čez severno steno Travnika, bi bil vsekakor edinstven dosežek takšne vrste pri nas.
In še posebej v takšnem vremenu.
Dež se je v potokih zlival kot iz vedra brez dna, in čez steno so hrumeli plazovi kamenja in šumeli ledeni slapovi deževnice.
Gorska reševalna služba mora biti sposobna, da rešuje v vsaki steni in vsakem vremenu, je kot v opravičilo pojasnjeval vodja reševalne akcije France Zupan. Sklenili smo, da mora gorska reševalna služba držati korak z razvojem alpinistike Alpinistika se je pri nas v zadnjih letih zelo razvila, zato morajo biti tudi reševalci sposobni, da iz teh sten rešujejo. Zato smo to akcijo tudi izvedli.
Gorska reševalna služba mora biti sposobna, da rešuje v vsaki steni in vsakem vremenu, je kot v opravičilo pojasnjeval vodja reševalne akcije France Zupan. Sklenili smo, da mora gorska reševalna služba držati korak z razvojem alpinistike. Alpinistika se je pri nas v zadnjih letih zelo razvila, zato morajo biti tudi reševalci sposobni, da iz teh sten rešujejo, Zato smo to akcijo tudi izvedli.
Gorski reševalci iz Ljubljane so se namreč odločili, da bodo v vseh težjih smereh in stenah izvedli poizkusne reševalne akcije. S tem dobijo ogromno informacij o stenah in lahko sestavijo načrt za reševanja. Vse to pa lahko v primeru resnične reševalne akcije omogoča, da akcija poteka hitreje, varneje in mnogo bolj organizirano.
Medtem so reševalci na zgornjem sidrišču tik nad vstopom v skoraj štiristo metrov globoko navpično steno postavljali vitel in vse potrebno za spuščanje reševalca s ponesrečencem v globino.
Vlogo reševalca je prevzel Jože Hočevar, “ponesrečenec” pa je bil Franc Štupnik-Cicko.
Reševalci so bili ves čas akcije v stalni radijski zvezi, kar jim je seveda zelo veliko pomagalo pri njihovem težkem in skrajno napornem delu.
Halo Mitja, halo, Mitja, javi se, tukaj Zupan!
Ja, tukaj Mitja. Midva s Ščetininom sva sedaj pod steno. Zdaj je še vse v redu, samo kamni kar naprej frčijo, da tako ta zadnje skupaj tiščiva, da vsaj tri dni ne bova šla na stranišče…
Halo, Aleš, javi se, tukaj Zupan.
Sprejem!
Aleš tukaj. Vse je v redu, Postavili smo zgornji “štand’, in zdajle bomo Jožka pa Cicka začeli spuščati. Vse je v redu, tukaj sta še Sazonov pa Šteblaj. Prosim, ne pošiljaj nobenega več sem, ker imamo tako malo prostora, da še sami komaj stojimo.
Potem je Jožko, ki je imel v Gramingerjevem sedežu na hrbtu svojega tovariša Cicka, že visel na tanki jekleni vrvi kot pajek. Meter za metrom sta se spuščala v megleno globino.
Cicko je imel s seboj tudi primopredajnik.
Kako gre, Cicko? Sprejem!
Ravno čez naju pada slap…
Prosil sem Franceta, če mi za hip posodi primopredajnik.
Poslušaj, Cicko, Tof tukaj. Ali lahko daš izjavo za tisk, kako se sedajle počutiš? Sprejem!
Veš kaj, počutim se tako kot potapljač v počenem skafandru!
Z meglo je natihoma tudi noč zlezla v steno.
Spuščanje je potekalo hitro in mirno. Akcija je v celoti uspela, zares edinstveni podvig naših gorskih reševalcev.
Nakljub dežju, snegu, vetru in megli so se, sicer s skrajnimi napori, pa vendar brez zapletov spustili čez osemsto metrov navpično in izredno težko severno steno Travnika.
Potem so sestopali še pozno v noč…
Kam pa prihodnjič? sem vprašal Franceta Zupana.
Še mnogo sten nas čaka, ki bi jih morali takole proučiti, toda ne vem, kako bomo naš plan izpeljali, ker nimamo niti ficka, še tole akcijo smo izvedli na “puf”. Fantje ne dobijo niti dinarja, še vseh stroškov jim ne moremo povrniti. Če bomo uspeli izvrtati še kak dinar, bomo seveda delo nadaljevali…
Celotna akcija, v kateri je sodelovalo enaindvajset gorskih reševalcev, ni stala več kot tristo tisoč starih dinarjev.
Akcija, v kakršni bodo požrtvovalni nesebični fantje morda že v prihodnjih dneh komu rešili življenje…
Stopal sem po gruščastem plazu, dež se mi je s čelade zlival za vrat, in kar niso in niso mi hoteli iz glave milijoni, veliko milijonov, ki jih v Ljubljani odštevamo za enega samega nogometaša….
TONE FORNEZZI
