Miro Dougan – pozabljeni prvak tržaškega alpinizma

“Zvesti Dougan je bil božji dar,” je o njem zapisal Julius Kugy. Čist slog, smeri, izbrane z opazovanjem, kje so gamsi prešli in nešteti vzponi tudi v daljnih deželah od Elbrusa do Visokega Atlasa

Tudi alpinizem ima svoje pozabljene junake. Eden izmed njih je zagotovo v Trstu rojeni Vladimiro Dougan (1891-1955). Desetletja po njegovi smrti so ga omenjali le redki. Vladimiro, znan kot Miro, je doživel vse prehode oblasti, vključno z zadnjim. Leta fašizma, ki sovpadajo z njegovo polnoletnostjo, gotovo niso bila lahka za planinca, ki je v sebi nosil vsaj dve identiteti italijansko in družino slovenskega rodu.

Ponovno odkritje Dougana je bilo nedavno. Flavio Ghio, alpinist in zdaj upokojeni učitelj, strasten zgodovinar, se spominja, da je o njem bral kot deček v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Od takrat ga je zanimalo, kdo je ta človek. Svoje raziskovanje je začel s snemanjem kratkega filma leta 2017 in nato z “odkritjem.” Leta 2018 je dražbena hiša Bolaffi ponujala v prodajo dnevnike Vladimira Dougana z nekaj fotografijami. Planinsko društvo Julian jih je uspelo pridobiti in Ghiu so naložili, da na podlagi te nove dokumentacije rekonstruira podobo življenja Dougana. Rezultat je monografija (spodaj v nadaljevanju so izvlečki), ki osvetljuje zanimivo osebnost italijanskega alpinizma.

Mladost

Strast do gora teče po žilah tega mladega fanta, Mira, ki osnovno šolo obiskuje v Trstu, nato pa odide v Ljubljano, da dokonča študij. Zaposli se v tržaškem Magazzini Generali. Njegov prvi vzpon je na Učka, danes na Hrvaškem. Sedemnajstletni Vladimiro si to zapiše v svoj zvezek. Piše se leto 1908, usodno leto v življenju mladega nadobudnega alpinista.

Dolgoletno sodelovanje z Juliusom Kugyjem se je rodilo iz naključnega srečanja

Novembra t. l. se Dugan povzpne na Črno prst in na poti sreča slavnega alpinista Juliusa Kugyja (na fotografije Dougan in Kugy), ki se je odločil, da opusti podvig, ker se je tisti dan preveč pogrezalo v snegu. Vladimiro namesto tega nadaljuje in zvečer Kugy išče mladeniča po gostilnah Wocheina (nemškega imena za Bohinjsko jezero), da bi ugotovil, ali mu je uspelo doseči vrh. Tako se je rodilo poznanstvo med njima, čeprav je bil Kugy takrat star že petdeset let, torej precej starejši od Mira. Pomen Dougana v Kugyjevem življenju je poudarjen v Kugyjevem avtobiografskem besedilu “Moje življenje”. Kugy piše, da je šel (nekoč) v gore po nasvetu zdravnika, ker je bil depresiven – v resnici pa je trpel za bipolarno motnjo. In z njim je bil tedaj vedno “zvesti Dougan,” ki je “bil božji dar”. Na njunih prvih skupnih vzponih, izvedenih z drugimi spremljevalci in vodniki, Dougan pokaže, da ima pravi talent za gore. Leta 1910 je postal član Julijskega planinskega društva in je skupaj s Kugyjem preplezal Hochstuhl (2236 m), in Schwalbenspitze (Cime delle Rondini).

Ko se je mladenič iz Trsta začel soočati z vse zahtevnejšimi izzivi, mu je prijatelj in mentor Kugy predstavi svojo filozofijo zahajanja v gore. Julius Kugy je “stara šola« gora, ki ne uporablja umetnih sredstev, kot so klini, namesto tega dovoljuje vrvi. Prav v teh letih pa se je vzporedno razvijala drugačna vizija, katere nosilec je bil Emilio Comici (1901-1940), ki je leta 1929 ustanovil prvo plezalno šolo po zgledu monaške, ki je dovoljevala tudi uporabo klinov. Na znameniti severni steni Velike Cine je Comici zabil 80 klinov. Tako mu je uspelo opraviti bistveno težje in neposredne smeri v primerjavi s tistimi, ki sta jih preplezala Kugy in Dougan, ki sta plezalno pot iskala predvsem s preučevanjem gore. 

Nazoren primer za razumevanje te drugačne metodologije je Viš (Jòf Fuart – 2666 m). Dougan je dosegel vrh leta 1914 iz doline (Mrzle vode) Riofreddo z Giuseppejem Pesamosco po Kugyjevi natančni študiji gibanja gamsov in strukture gore, s čimer je odprl novo osmo smer. Ledge of the Gods – Božje police (oziroma obroč), ki potekajo vzdolž celotnega masiva na visoki nadmorski višini in jih je “zasnoval” Kugy, je leta 1930 dokončal Comici, ki se ne omeji le na podporo gore. Če poti ni, se jo izsili in tako najde prehod. Za Kugyja in Dougana pa le gora riše pot.

Izkušnja vojne

V prvi svetovni vojni je bil leta 1915 Miro poklican k orožju. Sploh ni bil navdušen nad bojem. Pravzaprav je celo ponaredi epileptični napad, da bi se izognil odhodu v Galicijo. Njegov prijatelj Kugy, ki je bil očitno bolj domoljuben, je poskrbel, da so ga vključili v gorsko brigado za obrambo ozemlja. Kugy je po navdihu Andreasa Hoferja na Tirolskem želel poglobiti poznavanje gora pri mladih domačih alpinistih, ki bi lahko bili primerni za (ne)premišljena dejanja ali za urjenje drugih vojakov, ki so prihajali iz drugih območij Avstro-Ogrske in so jih napotili v gore. Dougan je sodeloval v različnih akcijah na Višu, ki ga je že poznal, in na bližnjem Montažu, gori, ki jo je pozneje večkrat izzval, plezal z drugimi tovariši in z ženo Leo, s katero se je poročil leta 1920. Med smermi, ki jih je beležil v svojih zvezkih, so prvi sestop po severnem delu Monte Cimone (2379 m) leta 1925, prvi vzpon v isti steni leta 1927, prvi vzpon na južnem delu Monte Cimone, leta 1928 in prvi vzpon na Modeon del Montasio leta 1928. A to je bilo po vojni. Na čigavi strani je bil vojak Vladimiro Dougan? V svojih dnevnikih Miro omenja epizodo, ko se je avstrijska ekipa skušala povzpeti na stolp Genziana, a so jih odkrili italijanski opazovalci in vojake obkolili. Da bi se rešili, so poskušali pobegniti po poti, ki vodi do skoka, ki so ga mukoma premagali z vrvmi in se uspeli izogniti ujetju. Dougan je v svoje dnevnike in zvezke pisal v italijanščini, ne v nemščini in ne v slovenščini. In ko piše to zgodbo, Avstro-Ogrsko definira kot “sovražnike”.

Dougan je vedno pogovorno in pisno uporabljal italijanščino, ki je bila jezik, ki so ga uporabljali v pristanišču in v trgovini. Po vojni na temo alpinizma Vladimir piše vodnik za Montaž in nekaj člankov, vedno v italijanščini.

Leta 1929 je bil Miro med ustanovitelji Društva planincev, raziskovalcev in smučarjev GARS, ki je gradilo zavetišča. Društvo je bilo poimenovano po italijanskih oficirjih, padlih v vojni. Če se je strinjal z režimom ali ne, Dougan še vedno ni imel izbire. Vsako podjetje, vsako združenje je takrat moralo biti pod okriljem fašistične vlade. Leta 1929 je skupaj z alpinistom in podjetnikom Andreo Pollitzerjem načrtoval in izvedel odpravo na Kavkaz s ciljem vzpona na Elbrus (5642 m). Dougan je uspel na vrh splezati sam med nevihto, pri čemer se je orientiral izključno s kompasom in višinomerom. Leta 1932 je odšel na ekspedicijo v Visoki Atlas, kjer se je povzpel na 23 vrhov, naslednje leto pa je bil s Pollitzerjem na Laponskem, kamor se je preselil v snemljivem kajaku.

Ponovno odkritje Società Alpina delle Giulie

Zadnji znani vzpon Vladimirja Dougana je bil vzpon na Monte Auremiano poleti 1936. Potem je njegova planinska dejavnost zamrla. Lotila se ga je bolezen, ki je spodkopavala njegovo telo in ga oddaljila od njegovih ljubljenih gora. Umrl je pozabljen leta 1955. 

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja