Kamniški občan, 18. september 1989
Gore so večne le na videz. Že ko se dvigajo, jih najava prične drobiti in zniževati. Življenje narave, ki je hkrati umiranje, se odigrava pred naši mi očmi, ne da bi to sploh videli. Če pa v skalo udari strela, da se razleti, ali jo odlomi stres zemlje, jo zmanjka v hipu. Kot se čhveštvo rojeva in umira, ne da bi bilo to kaj dosti prisotno v naši zavesti, tako je udarec smrti v našo blizino kot udar bliska. V hipu je vse drugače. Tako je umrl Mihol.
Kaj je Mihol vse bil? Po gorah je hodil, plezal, delal, reševal, vodil, zato je odgovoriti na to vprašanje težko. A če se spomnim za te štiri desetletja nazaj, mi je najprej videti kot nekak angel varuh. Bdel je nad nami, takrat mladimi alpinjsti. Želel je, da bi plezali, saj nas je učil. Želel je, da bi uživali v divji gorski romantiki, saj nas je vodil vanjo. Želel je, da bi veliko hoteli, saj nam je sam razgibaval krila domišljije. A bolj kot vse to je želel, da bi se nikomur nič hudega ne zgodilo. Gore so lepe, ko si živ. Ko umreš, jih ni več.
Leta dolgo nas je še spremljal po gorah, hodil z nami in za nami, svaril in rotil pred nesrećo. Mislim, da je vsakemu človeku želel le lepo v gorah.
Potem je bil reševalec. Nobeno delo v dolini ga ni tako obvezovalo, da ga ne bi pustih ko je bilo treba na pomoč. Kolikokrat smo z bojaznijo čakali, kdaj ga bodo povozila drveča gorska nosila, kajti hotel je biti pri prednjih ročicah, hotel jih je voditi. Verjel je, da bo ponesrečenec najprej v dolini, če bo on – Mihol — spredaj. In najbrž je bilo to celo res. Ni bilo koče, kjer ne bi vsaj malo pomagal. Pa naj je šlo za gradnjo, obnovo, strežbo, pospravljanje. Ni filozofiral. Karkoli se je že počelo, se mu je zdelo vredno truda in pomoči. Jeklene vrvi tovornih žičnic, jeklene vrvi nadelanih poti, povsod bi našli sol njegovega znoja. Kolikim je pokazal pot, dal nasvet, jih vodil v gore. Kot bi na svojih ramenih nosil lep kos vsega planinstva. In mislim, da je to pot do razumevanja Mihola. Bil je nekako poklicni planinec v najboljšem pomenu besede. V dolini je delal, da je bil lahko v gorah. V gorah je delal vse, da je le mogel biti čimveč in dlje v hribih. Miholu je bik plačilo enakovredno, pa naj je šio za čast, za veselje, za denar, za hvaležnost, za svoj prav, za užitek, ali ceh za trpljenje.
Umri je v skladu s samim seboj. Kot sled večnosti nam je zapustil svoj zgled in občutek zadovoljstva, da smo bili del njegovega življenja. Če ne bi bilo Mihola, bi bila tuđi naša življenja vsaj malce drugačna. Vendar zato žalost ni manjša. Mihol je tako rad živel, in imelje dovolj moči za to, da je nenadna praznina grozljiva. Kot trdna skala, ki se odlomi in je ni več. Zgodbe, ki bi bile, a jih ne bo. Hvala Miholu za življenje, ko je bil z nami.
TONE ŠKARJA
GRS, AO, PD Kamnik
