Kratek pregled svetovnega alpinizma
Primorski dnevnik, 13. avgust 1989
Z velikim veseljem bi pisal pozitivno o novi generaciji, toda čeprav se zelo trudim, ostaja v meni nekaj grenkega, kar neizprosno kvari hvalnice tistim alpinistom, ki si prav gotovo ne zaslužijo tega imena. Sem morda starokopiten? Ali celo nevoščljiv zaradi izredne zmogljivosti teh mišičastih mladeničev? Nič takega, dobro vem, da, če bi preživljal ure in ure svojega časa po plezalnih vrtcih in trmasto skušal premagati mesto osme stopnje, bi mi to po nekaj mesecih tudi uspelo. Nič nimam proti tistim, ki to počenjajo, samo želel bi si, da razumejo pravi pomen alpinizma in se mu ustrezno približajo. Želel bi si, da razumejo, da je sedma stopnja nekaj, kar je nastalo iz truda tisoč in tisoč ljudi od osvojitve Mont Blanca do danes, ne pa zgolj nekaj, kar si lahko privoščiš samo z modernimi čevlji in oblačili.
Sedma stopnja pomeni veliko prelomnico v zgodovini gorništva. Dokazuje, da človek lahko napreduje v svoji zmogljivosti tudi brez mehanizacije. Res bi bilo škoda, ko bi mladi plezalci prevzemali le negativno izročilo novega mišljenja in bi ne iskali tiste poti, tiste humane poti, ki bi jih privedla v kraljestvo narave. Cilji, rekordi in zmage so nekaj kratkotrajnega; ko dosežeš enega, si zaželiš drugega. In tako naprej, v nedogled, ne da bi pri tem kaj pridobil. Ideja pa je večna.
Ta kratek pregled svetovnega alpinizma bi rad zaključil s stavkom, ki ga je napisal vrhunski alpinist, žal preminuli Nejc Zaplotnik: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.«
KONEC
