Kratek pregled svetovnega alpinizma
Primorski dnevnik, 5. avgust 1989
Kratko o alpinizmu v Himalaji
Leta 1950 osvojili prvi osemtisočak Letalo, ki je pred dobro uro zapustilo letališko stezo indijske prestolnice New Delhi, se začenja počasi spuščati. Z višine sedem tisoč metrov opazujem neskončnost obdelanih polj, ki se čudnih, nerealnih barv razprostirajo pod nami. Daleč na obzorju, in vendar tako blizu, da bi se jih lahko dotaknil: presegajo višino, na kateri letimo. Himalaja.
V sobi, kjer pišem, si le s težavo predstavljam prostranost azijskih vrhov in dolin. Občutek imam, da mi stene, ko omejujejo pogled, v nekem smislu kradejo tudi spomine. Najrajši bi bil spet tam, gledal nasmejane obraze domačinov, se sprehajal po kaotičnih ulicah ali pa, zakaj ne, lovil sapo po zasneženih pobočjih katerega izmed himalajskih velikanov.
Zgodovina himalaizma je, čeprav mnogi tega ne vedo, že precej stara. Na začetku našega stoletja, to se pravi v dobi, ko alpinizem še ni dosegel svoje vrhunske stopnje, so se britanski gorniki že zanimali za najvišjo goro sveta, za Mount Everest. Številne odprave so se mudile v Tibetu od začetka stoletja vse do leta 1924, ko sta Mallory in Irvine izginila malo pred vrhom Chomo Lungme, kot pravijo Tibetanci Everestu. Se danes ni jasno, če sta ob tisti priložnosti dosegla vrh in potem med sestopom strmoglavila, ali pa se med vzponom izmučena sesedla v sneg in tam zmrznila. Njunih trupel niso nikoli našli, in tudi nobene stvari, ki sta jo uporabila, nista pustila za seboj. Everest je izbrisal vsako njuno sled. Ostal je samo še dvom, ali sta Britanca zmogla mogočno goro, preden sta se ji dokončno predala.
Po tistem letu je politični nemir v državah, ki ležijo ob vznožju Himalaje, onemogočil vsako alpinistično dejavnost. Le v pakistanskih gorah so Nemci naskakovali svoj osemtisočak Nanga Parbat. Šele okoli leta 1950 so se zahodni alpinisti ponovno vrnili v Nepal. Britanci so še vedno skušali priti na vrh Everesta, tokrat z južne, se pravi nepalske strani gore. Francozom pa je uspel velik podvig. Herzog in Lachenal sta stopila na vrh Anapurne in to je bil tudi prvi uradni osemtisočak, na katerega je stopila človeška noga.
3. junij 1950 je torej datum, ki označuje začetek osvajanja osemtisočakov. Razvoj alpinizma je bil tudi na tej stopnji dokaj logičen. V prejšnjih nadaljevanjih smo spoznali, kako so bile s časom premagane najdrznejše alpske gore in kako so po drugi svetovni vojni padale tudi najtežje stene. Le-teh pa v alpskem loku ni nešteto. Ko je bilo torej vse ali skoraj vse preplezano, si je alpinist zaželel v svoji strasti po čedalje drznejših podvigih, novih ciljev. Najprej se je v že preplezane smeri odpravil pozimi, in nastala je nova panoga – zimske ponovitve. Jasno je, da če so nekatere smeri že poleti tako zahtevne, v zimskem času, ko so prekrite z odejo snega in ledu, to svojo zahtevnost še stopnjujejo. Toda tudi to še ni bilo dovolj. Kaj kmalu so plezalci spoznali, da je višek tveganja, če se v gore odpraviš sam in v tem slogu izpelješ najtežje podvige. Končno, ko je bila tudi ta težnja precej razširjena, so si zaželeli novih pionirskih dejanj v oddaljenih in nepoznanih gorskih skupinah. Teh je na zemeljski obli kar zadovoljivo število, za alpiniste tiste dobe, kot tudi za današnje, pa je pomenila Himalaja pravi višek.
