Kratek pregled svetovnega alpinizma
Primorski dnevnik, 25. julij 1989
Gorniški internacionalnem je z Jugovimi besedami morda nekoliko ranjen toda – citiramo Tineta Orla: »Ni mogoče mimo dejstva, da je slovenska planinska organizacija nastala iz narodnoobrambnih razlogov, ko se je nemško-avstrijskemu društvu v 70. letih 19. stoletja zdelo potrebno, da so nemško planinsko kočo na naših tleh imenovali po cesarici Mariji Tereziji – uro pod Triglavom nedaleč stran pa drugo kočo po Karlu Dežmanu, predstavniku negacije slovenstva.«
Omenjeni izjavi jasno dokazujeta posebnost začetne faze našega planinstva in še danes, ko so ti problemi večino Slovencev že mimo in ko slovenski alpinizem lahko stopa po poteh hribovskega kozmopolitizma, ne smemo prezreti njegovega začetnega pomena. Sleherni Slovenec – alpinist, planinec ali navaden turist – ki se sprehaja pod slovenskimi gorami, naj se s spoštovanjem ozre v navpične stene, kjer so se izkazali Jug, Tominšek, Čop, Jesihova in ostali ter naj se zaveda, da je tudi njegova zasluga, da so slovenske gore danes povsem slovenske.
Trije zadnji problemi Alp
Izmed tisočerih vrhov so v alpskem loku samo trije tako znani po svetu, da bi jih že na prvi pogled prepoznal sleherni alpinist, tudi Japonec, ki ni bil še nikoli v življenju v Evropi. Morda pretiravam: vrha ne bi prepoznal, za severno steno teh gora pa bi ne imel nikakršnega dvoma. Marsikdo je že ugotovil, da bomo govorili o treh najvažnejših alpskih stenah, ali kot so jih imenovali pred drugo svetovno vojno, o treh zadnjih velikih problemih celotnih Alp. Ti so: severna stena Matterhorna, severna stena Eigerja in severna stena skupine Grandes Jorasses.
Ta magična trilogija izredno lepih in prav tako izredno zahtevnih sten je v tridesetih letih privlačevala cele trume plezalcev, ki so tam preizkušali svojo hrabrost in svoje tehnično znanje ter hrepenenje po uveljavitvi, ki bi jo tak vzpon nudil prvopristopniku.
Toda ne samo plezalci, tudi širša javnost se je zanimala za te stene in s tisto strastjo po tragedijah, s katero je – nerazumljivo – prežeta naša duša. Ti žrtev lačni opazovalci niso bili razočarani v svojih pričakovanjih.
Zgodovina severnega ostenja Matterhorna in Grandes Jorasses spada, če gledamo nanjo cinično, v običajni razvoj alpinizma, medtem ko ima Eiger svojevrstno in žal ne preveč spodbudno usodo. In mislim, da je vredno, da se pri tej dlje zaustavimo.
Pričnimo kar od začetka. Leta 1931 sta Bavarca brata Schmid zmogla severno steno Matterhorna, potem ko se je zanjo zanimala vsa alpinistična elita. Strma, srhljivo temna in v precejšnji meri pokrita z ledom, taka se predstavlja stena opazovalcu iz Zermatta. Taka se je predstavila tudi bratoma Schmid, ko sta se s kolesom pripeljala v to švicarsko vas.
