Ko precej več kot pol stoletja izkušenj še vedno ne rodi urejenih pravil
Gorsko reševanje je eno tistih področij, kjer se meja med državami pogosto izkaže za manj pomembno od meje med življenjem in smrtjo. Helikopterji letijo tja, kjer so potrebni, reševalci delujejo po najboljših močeh, gore pa ostajajo skupen prostor, ki ga delimo s sosedi. A primer januarskega reševanja v severni steni Prisojnika je znova razgalil, kako neurejeno je področje čezmejnega reševanja – kljub temu, da se takšne situacije dogajajo že več kot petdeset let.
Ko slovenski helikopterji ne morejo vzleteti
10. januarja letos je megla na Brniku preprečila vzlet helikopterju Slovenske vojske. Gorski reševalci GRS Kranjska Gora so se odpravili peš, a zaradi zahtevnega terena, nizkih temperatur in resnosti poškodbe je vodja intervencije zaprosil za pomoč iz Avstrije. Posadka s helikopterjem ARA Flugrettung je posredovala hitro in učinkovito – a račun, ki je sledil, je odprl staro vprašanje: kdo plača, ko reševanje opravi tuja država?
Avstrija ima jasno pravilo: stroške gorskega reševanja plača ponesrečeni (sorodniki …), razen če ima ustrezno zavarovanje. Kot navaja po podatkih URSZR Pia Pangos za info360.si je bil v tem primeru račun – 15.095 evrov – poslan Gorski reševalni zvezi Slovenije, ker je bila intervencija izvedena na prošnjo Slovenije.
Slovenija bo strošek pokrila iz proračuna.
Pol stoletja izkušenj, a še vedno brez sistema
To ni prvič, da so tuji helikopterji reševali v slovenskih gorah.
– Avstrijski helikopterji so posredovali že v 60. letih.
– Jugoslovanski helikopterji so reševali in prevažali bivake, ko smo bili še v skupni državi.
– S Hrvati in Italijani nas vežejo gorski sistemi.
Toda kljub desetletjem prakse kot kaže primer ni bilo nikoli vzpostavljenega jasnega, meddržavno usklajenega sistema, ki bi dokončno urejal: kdo naroča reševanje, kdo plača, kako se aktivira pomoč, kakšne so pristojnosti tujih ekip, kako se urejajo zavarovanja, kako se izmenjujejo podatki med dispečerskimi centri.
Slovenija (vlada v odhajanju) je šele zdaj – po odmevnem računu – začela postopek za okvirni sporazum z Avstrijo, ki naj bi uredil prav to.
Zakaj samo z Avstrijo? Kaj pa Hrvaška in Italija?
To je vprašanje, ki visi v zraku.
Slovenija ima 1.300 kilometrov državne meje, od tega velik del v goratem ali težko dostopnem svetu.
Logično bi bilo, da bi se postopki urejali hkrati z vsemi sosedami:
Hrvaška: pogoste intervencije na območju Risnjaka, Učke, Gorskega kotarja, pa tudi na morju, kjer sodelujejo helikopterske enote.
Italija: Triglavski narodni park meji na Furlanijo-Julijsko krajino, kjer so italijanski helikopterji večkrat posredovali v Julijcih – in obratno.
Avstrija: največ čezmejnih intervencij, zlasti na območju Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp.
A Slovenija se je zaradi enega primera odločila najprej urediti razmerje z Avstrijo, čeprav bi bilo smiselno, da bi bil pristop celovit, ne pa parcialen.
Saj so prav neurejeni postopki tisti, ki povzročajo zaplete, nesporazume in – kot v tem primeru – visoke stroške (predvsem bi bili visoki pravdni), ki lahko doletijo tudi posameznika.
Zakaj je to pomembno?
Ker gorsko reševanje ni turistična storitev, temveč vse dražja javna služba, ki (resda) rešuje življenja a vse manj dela na preventivnem področju.
Ker se nesreče dogajajo tam, kjer meje nimajo pomena.
Ker je za reševalce najpomembnejše, da pridejo pravočasno – ne pa kdo bo kasneje plačal račun.
In ker je Slovenija alpska država, ki bi morala imeti najbolj urejen sistem čezmejnega reševanja v regiji.
Zaključek
Primer Prisojnika je boleče pokazal, da se je Slovenija pol stoletja zanašala na dobro voljo, improvizacijo in tradicijo sodelovanja – ne pa na jasna pravila. Avstrijski in jugoslovanski helikopterji so pri nas reševali že v času, ko je bila večina današnjih politikov in reševalcev še v povojih, ali pa …
A sistem je ostal enak: nejasen, nedorečen, odvisen od trenutnih okoliščin.
Zdaj je čas, da se to spremeni. Ne le z Avstrijo, temveč tudi s Hrvaško in Italijo.
Gore si to zaslužijo. Reševalci, ki naj…, si to zaslužijo. In ljudje, ki se v njih znajdejo v stiski, še toliko bolj. Dokler bomo imeli preveč poslancev v državnem zboru, se bodo le ti ukvarjali pretežno z medsebojnimi odnosi (v odlagališčih kadrov v upravah pa bodo kar naprej dvigovali normative reševalcev), ko pa bomo ljudje spoznali stvarno neumnost in to številko najmanj prepolovili, pa bodo morda začeli reševati stvarne probleme.
Kdo neki je plačal, ko je ob nesreči Tomaž Humar poklical svoja prijatelja, pakistanska pilota. Je moral Tomaž kar sam dati zagotovila, …?
PN
