Razmislek o umetnosti, spominu in pristnosti v času množičnega turizma
“Le vecchie osterie sono vere biblioteche popolari”. La riflessione di Mauro Corona – loscarpone.cai.it – Gian Luca Gasca
Na nedavni razstavi Sagra del Fagiolo Borlotto Nano Levada je alpinist, pisatelj in kipar Mauro Corona spregovoril o temah, ki segajo daleč onkraj gorniške izkušnje. V pogovoru z občinstvom je z značilno neposrednostjo in poetično ostrino razmišljal o umetnosti, spominu in ljudski kulturi — predvsem pa o gostilnah kot prostorih pristnosti.
Corona je stare gostilne označil za »prave ljudske knjižnice«. Po njegovem mnenju niso le kraji za hrano in pijačo, temveč prostori srečevanja, ustnega izročila in prenosa znanja. »Ljudje me imajo radi, ker se čutijo zastopane — ne v kulturi, ki je nimam, ampak v klepetu barov in gostiln,« je dejal. Gostilne so zanj kraji, kjer se je nekoč sedelo brez mrzlice, kjer se je poslušalo, pripovedovalo in učilo. »Rad bi začel boj za obrambo teh prostorov, ki so zame knjižnice ljudskega znanja.«
Njegove besede odmevajo tudi v antropoloških študijah, kot so dela Cesara Poppija, ki dokumentirajo gostilne kot središča družbenega življenja v alpskih dolinah. Tam so se prenašale zgodbe, legende, praktično znanje in recepti, ki so oblikovali identiteto skupnosti. Tradicionalna kuhinja, pripravljena iz lokalnih sestavin, je bila več kot obrok — bila je izraz pripadnosti.
Corona opozarja, da v času množičnega turizma in kulturne standardizacije postaja obramba zgodovinskih gostiln eno ključnih orodij za ohranjanje pristnosti. A njegovo razmišljanje sega še dlje: gostilne primerja s pisanjem. Oba prostora — gostilna in umetniško delo — sta zanj načina, kako izkušnje dobijo glas in se preoblikujejo v skupni spomin.
»Nihče še ni pisal, kiparil, slikal ali ustvarjal glasbe, razen da bi pobegnil iz osebnega pekla,« je dejal. Ustvarjalnost je zanj terapevtsko dejanje, način, kako bolečino preoblikovati v razumevanje. Pisanje, kiparjenje ali slikanje niso le umetniške prakse, temveč pristop k življenju — iskanje resnice, ki se skriva v ranljivosti.
Daleč od žarometov in televizijskih formatov Mauro Corona razkriva svojo pravo podobo: mož idej, spomina in strasti. Njegov glas je oster, a iskren, sposoben govoriti o gorah, umetnosti in tradiciji brez olepševanja. Ko to stori, ne postavlja v ospredje sebe, temveč kraje, zgodbe in ljudi, ki jih je vredno ohraniti.
Nekaj gostilniškega samoizpraševanja:
Gostilna kot prostor pripadnosti
Včasih je bila gostilna pod goro prva postaja po vzponu in zadnja pred odhodom. Tam so se zapisovale zgodbe, izmenjevali nasveti, rojevale prijateljstva. Kuhinja je dišala po sezoni, po domačem znanju, po skupnosti. Danes pa so mnoge takšne gostilne izginile ali se preoblikovale v standardizirane obrate, kjer je lokalna identiteta zamenjana z meniji za turiste.
Je to že preteklost?
Morda. A ne nujno v celoti. Čeprav je veliko teh gostiln zaprtih, prenovljenih ali pozabljenih, ostajajo v spominu — in v redkih primerih tudi v praksi. Nekatere koče in manjše planinske postojanke še ohranjajo duh starih gostiln: z domačo besedo, z zgodbami, ki se ne začnejo z »všečki«, temveč z »ali si slišal, da…«.
Prav zato je razmislek Maura Corone dragocen. Ko pravi, da so stare gostilne »prave ljudske knjižnice«, ne govori le o nostalgiji, temveč o potrebi po ohranjanju prostorov, kjer se znanje, izkušnje in pripadnost prenašajo ustno, spontano, brez algoritmov.
Kako naprej?
Če je vse skupaj že preteklost, potem je to klic k dokumentiranju, k ohranjanju spomina. Če pa še ni — potem je to povabilo k ponovnemu oživljanju. Morda ne v isti obliki, a z istim duhom. V planinskih kočah, v lokalnih pobudah, v pripovedih, ki jih pišemo in delimo. Vam je (bila) katera (podgorska) gostilna še posebno pri srcu? Se še pripovedujejo zgodbe o helikopterjih, ki imajo tri elise, da se lahko povsem prislonijo ob steno? …
