Slovenski alpinizem 2004
Matej Mošnik (1975 – 2004)
Mateju se je tistega julija iztekalo osemindvajseto leto življenja … Zadnjih enajst let so bile glavno gonilo njegovega življenja vselej gore. Gore v knjigah alpinistov in pustolovcev, gore v meglicah in v snežnih metežih, gore v zgodnjem jutranjem vstajanju, gore v zadnjih metrih do roba stene in vrha, gore v iskanju poti navzgor, gore v iskanju poti do doma, gore v presrečnem in izmučenem telesu, gore v objemih, pogledih, stiskih rok, gore, ki od človeka zahtevajo več … Znanja, volje, moči, spoštovanja, samostojnosti, predanosti, ljubezni, poguma, vztrajnosti, še več gora.
Če se Matej v dolini včasih ni najbolje znašel, je v prepadnih stenah, ledu in snegu postal pravi mojster. Hribi so postali njegov dom in ljubezen, njegov Veliki učitelj. Iz njega so izklesali plezalca, prijatelja, alpinista, gornika, inštruktorja in gorskega reševalca. Mateju je bilo osemnajst let, ko sem ga pozimi vzel s seboj na Grintovec. V globokem snegu in metežu je popolnoma izčrpan prvič stopil na vrh dvatisočaka. Odprl se mu je nov svet, bila je ljubezen na prvi pogled. Pogled, s katerega ni umaknil očesa vse do zadnjega koraka na drugem koncu sveta.
Naslednjo jesen se je vpisal v alpinistično šolo, vodil jo je Tomaž Humar, ki je ravno takrat odšel na svojo prvo odpravo. Do leta 1996, ko je Matej postal alpinist in sprejet med kamniško alpinistično druščino, je imel za sabo preko stopetdeset resnih alpinističnih tur; doma v Kamniških, Julijcih, masivu Mont Blanca, Materrhornu. Sledili so vse težji vzponi, zahtevnejše ture, resnejši pristopi, odprave. Plezal je v Dolomitih, Franciji, veliko pa je treniral tudi v plezališčih. Leta 2000 je priplezal na andski Alpamayo. Še preden je leta 2001 postal alpinistični inštruktor in tudi vodil alpinistično šolo, je aktivno sodeloval pri vzgoji generacij alpinistov in športnih plezalcev. Življenja se je veselil in ga užival s polno žlico, ki jo je rad delil z nami.
V letih, ki so sledila, je pozimi in poleti preplezal preko sto zahtevnih smeri v domačih gorah, preplezal je tudi več deset novih smeri. Dvakrat je odletel na Tajsko, kjer je na rajskih plažah in v divjih apnenčastih stenah sproščal svoje telo in duha. Leta 2002 se je odpravil v Kanado, kjer sta s soplezalcem Juretom Prezljem, ki ga je spremljal tudi poslednji dan, opravila nekaj najkvalitetnejših vzponov Slovencev v tamkajšnjih gorah. Potem ko je pozimi blestel z izvrstnimi vzponi v ledu, se je leta 2003 s Humarjem odpravil v Pakistan pod Nanga Parbat.
Prišlo je leto 2004. Tisto poletje, ko v njem dragem Peruju ni dočakal lepega vremena, da bi z Juretom preplezal novo drzno smer. Zato sta se podala na nezahteven vrh. Gaz, ki je še dan prej zdržala toliko korakov, se je vdrla in gore, ki jih je tako ljubil, so ga za vedno vzele globoko v svoj objem.
Mateja pogrešamo na drugem koncu vrvi, pred sabo na samotni gorski poti, pogrešamo pa predvsem človeka, ki je združeval mlade in starejše, človeka, ki je bil srce naše družbe, ki je imel posluh za človeka in njegovo besedo. Človeka, s katerim nas je toliko dosanjalo marsikatere sanje.
Aleš Holc
