Šport mladih 12 – 2000
V gorah bo zmeraj lepo…
Alpinist in himalajec, učitelj alpinizma, gorski vodnik, učitelj smučanja, gorski reševalec. Njegov vzornik je bil elegantni italijanski plezalec Emilio Comici (1901-40). Poznajo ga ljubitelji umetnosti, ki so spremljali dogajanja okoli Robbovega vodnjaka v Ljubljani in množica alpinistov, ki so se v minulih šestih desetletjih tako ali drugače dotikali Stene. Marjan Keršič – Belač, ki ima za seboj približno 380 plezalnih vzponov in od tega dvanajst prvenstvenih, je vse življenje sledil svoji duši in tako je pod Severno triglavsko steno preživljal mnoge dneve: v miru je opazoval alpinistične naveze, ki so dirjale po različnih smereh ali pa se s težavo prebijale proti vrhu Zlatorogovih polic, drugič se je spet sam ali v navezi dotikal oprimkov in zabijal kline po Zlatorogovem kraljestvu. Marjana ni bilo mogoče zgrešiti v njegovem znamenitem svetlem puliju, še bolj pa po nahrbtniku, kjer je bila vselej zložena alpinistična vrv, nekaj klinov, priročna lekarna. Njegov alpinistični nahrbtnik bo nepogrešljiv v slovenskem alpinističnem muzeju – ko ga bodo morda nekoč ustanovili. V njem so zmeraj enem kotu zmečkane usnjene rokavice in volnena kapa in še kaj priročnega za vražje trenutke, ki v hribih tolikokrat presenetijo. Zanimive so njegove pripovedi o uspešnih reševalnih akcijah in nič kaj prijetno ni, ko začne govoriti ponesrečencih.
Marjan Keršič – Belač je legenda. V njegovi alpinistični šoli je prve plezalne korake naredil leta 1961 tudi Stane Belak – Šrauf. “Prišel je na tečaj kar v kratkih hlačah. Lepo sem mu razložil, da ni alpinizma v kratkih hlačah in ga nagnal domov. Z Vrat je stekel do Aljaževega doma, sedel na kolo, zvečer pa je bil spet z nami,” mu je ušel spomin k prijatelju, ko si je ogledoval veliko fotografijo šerpe Ang Puja na vrhu Everesta leta 1979. Prislonjena je v kotu njegovega umetniško alpinističnega stanovanja. Zagotovo ga preganja žalostna usoda Ang Puja ob slovenskem zmagoslavju na Everestu, in zagotovo se z žalostjo spominja Šraufa (skupaj sta bila na Everestu), ki je padel v domačih hribih.
Belač je prijateljeval tudi z legendarnim jeseniškim plezalcem Jožo Čopom in zagotovo se je navzel nekaj njegove neposrednosti tudi sam. “Bil je izjemno zanimiv človek. Skala je bila zanj živa stvar in plezalce okoli sebe je sodil že po tem, kako so se jo dotikali. Nekaterim je kar naravnost povedal, da niso za v hribe in da izzivajo nesrečo. Mene je imel rad. Morda tudi zato, ker je vedel, da sem bil s kmetov.”
Kiparja realista, ki zatrjuje, da ni umetnik – “Če sem umetnik, bo pokazal čas. Vem pa, da sem dober kipar.” – sem srečal na predstavitvi knjige Toneta Strojina Strmine njunega življenja, ki govori o plezalni navezi Mire Marko Debeljak in Eda Deržaja (založila Slovenska olimpijska akademija in Olimpijski komite Slovenije). Mimogrede je navrgel nekaj zanimivosti, pohvalil podvig Dava Karničarja na Everestu 2000.
“Davovo smučanje z Everesta je vredno več ko vsaka olimpijska medalja. Kaj vse bi smučarji po svetu dali, da bi lahko peljali s strehe sveta. Nisem prepričan, da Slovenci dovolj cenimo njegov dosežek. Ta naša slovenska narava nam ne da miru. Če le moremo vržemo poleno pod noge ali potisnemo kolec med špice kolesa,” se je razjezil in še navrgel nekaj spominov na pokojnega dr. Antona Trstenjaka, našega odličnega filozofa in družboslovca: “Imel sem srečo, da sem ga portretiral. Bil je trdno prepričan, da smo Slovenci dobri ljudje. A sem mu ugovarjal. Moje življenjske izkušnje – tudi tiste medvojne – so slabe. Tu imam svoje trdno stališče. V nas Slovencih ni trdne in ustaljene dobrote, ampak smo pretežno sebičneži. Veliko bi nam lahko očital, kajti to kar sem doživljal, je bila slaba izkušnja!”
Brrrr, podrobnosti tega delčka pogovora je najbolje kar spustiti, čeprav kaže razmišljati tudi o tem…
V pogovoru sva se vrnila h Karničarju. “Vedel sem, da mu bo uspelo. Človek, ki enkrat pogori na mogočni gori in se ponovno loti vrha, je vreden spoštovanja. Davo mora biti seveda vesel redkega darila narave – čudovitega vremena na Everestu.” Belač se je na predstavitvi Strojinove knjige obrnil h skupini študentov Fakultete za šport in jih spomnil, da nepojmljivi uspeh Slovencev na Everestu ni prišel sam od sebe. Obračajoč se na mladeniče, ki bodo nosilci našega športnega izročila, jim je še z nekaj sočnimi prispodobami povedal, da smo Slovenci prav letos v Himalaji prisotni že štirideset let in da je od našega prvega pristopa na Everest, po prvenstvenem zahodnem grebenu, minilo že enaindvajset let. S ponosom je povedal, da je leta 1960 sodeloval v prvi uspešni jugoslovanski (slovenski) odpravi na Trisul. S svojim pentaksom je takrat s poti, ki ga je očarala, naredil kar osem sto diapozitivov.
“Ko so se po letu 1950 bolj odprle državne meje, smo se začeli spogledovati z Zahodnimi Alpami. Čez čas smo pomislili, da bi morda kazalo stopiti tudi v Himalajo. Za trening smo se lotili Mt. Blanca. Iz Chamonixa smo z Antejem Mahkoto, Alešem Kunaverjem in Cirilom Debeljakom opravili vzpon in spust v sedemnajstih urah. Zdaj bi najbrž kdo pretekel turo še hitreje, a takrat se nam je zdelo, da smo s tem podvigom pripravljeni še za kaj večjega,” se spominja himalajskega treninga pred več kot štiridesetimi leti. In še zdaj ga zabava, ko se spomni nebogljenih radijskih sprejemnikov in druge ‘volonterske’ opreme.
“Kakovosten preskok v štiridesetih letih je neverjeten in nepojmljiv. To kar zdaj počnejo, včasih sploh nismo upali pomisliti. Naše obzorje in možnosti so bile omejene, zdaj pa so neskončne,” pravi Belač, a ga moti, da je svet po svoje tudi znorel, da se vrti veliko prehitro in da je zato tudi bolj površen. “Zabava, biznis in podstavljanje nog so vrednote, ki mi niso nič všeč…”
Na mizi je bila kopica starih dokumentov, pisem in fotografij iz obdobja Trisula. Gradivo ureja za razstavo ob 40-letnici vstopa Slovencev v Himalajo. Kakšna sreča, da že takrat ni vse potekalo po internetu, saj ne bi imeli kaj vzeti v roke.
Marjan se po Trisulu ni več vračal v Himalajo. Dovolj so mu bili naši hribi in tudi njegov kiparski atelje je moral biti vselej pri roki. “Ko je človek izpolnjen z globokimi gorniškimi vtisi, s čudovito naravo, mora ustvarjati. Zmeraj sem se vračal h kamnu. Kiparjenje je kot iskanje nove poti v steni. Ko se lotim marmornatega bloka sem nezmotljiv. Ne potrebujem pomagal. In takšen občutek imam tudi v gorah. Vesel sem, da je čut za gibanje v naravi podedovala tudi hči Marjeta. Najbrž si ga je pridobila v mladosti. Z družino smo bili pogosto v naravi. Tudi žena je bila plezalka. Navduševalo me je druženje in potapljanje z dr. Milanom Hodaličem. Tudi zato, ker je svet pod morjem tako privlačil hčero. Predvsem pa je s tisočerimi oblikami prav tako nekaj posebnega, kot stena,” je mimogrede dodal misel k veliki obledeli kaširani potapljaški fotografiji s hčerjo, ki dela družbo Ang Puju.
In kaj bi dejali našim mladim planincem za popotnico?
“Fantje, ne pozabite, da je hoja v hribe nevarna. Tu je treba biti zbran. Včasih je treba pomisliti, s kom se podajate v hribe. Nekaterih se nenehno drži smola. Mi smo jim dejali kar ‘peh vogl’ . Bog ne daj, da bi šel z njimi v hribe, nase privlačijo nesrečo. Tudi obutev mora biti prava, pa kapa in rokavice v nahrbtniku, zmeraj, pa čeprav sredi poletja. Tudi muditi se ne sme. No, pa pozdraviti se je treba tudi naučiti. Na čudovitih samotnih poteh srečujem kljukce, ki najbrž niso še nikogar pozdravili. Nimajo občutka, da si z naključnim mimoidočim delijo delček čudovitega sveta in da sta si lahko v naslednjem trenutku tudi v pomoč. Pa do starejših bi lahko bili spoštljivejši. No, na srečo, je v hribih tudi veliko pravih fantov in deklet,” pravi kipar, ki je tudi zaprisežen kolesar. Njegova velika želja pa je, da bi nekoč staro Ljubljano povsem poklonili pešcem in kolesarjem.
In kaj vam pomeni Stena – Severna triglavska stena?
“Stena je pojem. V alpskem svetu srednje Evrope preseneča s izjemno razsežnostjo. Z več kot tisoč metri višine je vredna spoštovanja. Če jo doživiš, ti da občutek, da nisi reva ampak dedec. Cenim tudi atletske plezalce, ki zdirjajo prek nje. Z Zupanom sva s Čopovim stebrom opravila v petih urah in pol in prva brez bivaka. Za tisti čas je bil to lep dosežek. Ampak čez Hornovo v Jalovcu je pa ni. Jalovčeve strehe ne štejem poleg, ker je zoprna in nevarna,” je še navrgel misel.
Marjan Keršič – Belač se še zmeraj vrača v hribe. Letos sta se s hčerjo podala na Triglav. Če bi prišel na vrh, bi to bil že njegov 79. vzpon na očaka, a sta se v slabem vremenu raje obrnila. A v svojem 80. letu si je zadal nalogo, da bo opravil tudi manjkajoča vzpona in še katerega po vrh. Najbrž ga sploh ne bo jezilo, če bo takrat zakorakal že v 81. leto.
“V gorah bo zmerom lepo – tudi starcem!” mi je zapisal za spomin v dve desetletji staro knjigo Na vrhu sveta – jugoslovanske odprave od Trisula do Everesta, katere prvo poglavje je ustvarjal tudi sam.
Niko Slana
