Stolpi (Маньпупунёр – stolbi, Man-Pupu-Nyor), poimenovani v jeziku Komi, Bolvano-iz (“gore idolov” zastarelo, “Mansijevci” – balvani), so zavarovan geološki spomenik (plezanje ni dovoljeno) v regiji Troitsko-Pečora v Republiki Komi v Rusiji. Gre za kompleks sedmih stebrov skulptur (“dedcev”), visokih od 30 do 42 metrov. Eden od blokov je večji in malo oddaljen od drugih. Nahajajo se na ozemlju naravnega rezervata Pečora-Ilyč, na ravni gori (planoti) Manpupuner (Man-Pupu-ner, v jeziku Mansi – majhna gora idolov), v medvodju rek Ilyč in Pečora. Leta 2008 so bili priznani kot eno od sedmih čudes Rusije.
V geološkem pojmovanju gre za ostanki najtrših sericit-kvarcitnih skrilavcev, ki so ostali med razpadom Uralskega gorovja zaradi vremenskih vplivov.

Stolpi se nahajajo precej daleč od naseljenih območij na ozemlju naravnega rezervata Pečora-Ilyčsky. Kot pri vsem (množičnem) turizmu pa je tudi tu zmaga na tekmovanju “Sedem čudes Rusije” poveličala stebre in jih naredila še bolj priljubljene med turisti. Na planoto pridejo po štirih glavnih poteh:
– s strani Republike Komi skozi kordone rezervata poteka mešana pot (cesta, voda, peš).
– pohodniška pot iz Permskega ozemlja ali Sverdlovske regije (običajno z obiskom prelaza Dyatlov, gore Otorten in izvira reke Pečora). Po cesti v naravnih rezervatih Pečora-Ilyčsky in Ivdelsky je motorni promet že 20 let prepovedan.
– helikopterske ture poleti kot pozimi (na planoti je heliport).
– smučarski poti na vzhodni strani od Treh rek.
Legende
Številne legende so povezane s “joški” kot predmeti kulta Mansi. Obstaja tudi legenda, ki kaže, kako so pred davnimi časi v tistih starih časih, Mansi imeli veliko bogastvo, njihovi možje pa so veljali za mogočne in močne, saj se je vsak od njih lahko spopadel z medvedom in ga ubil. Lov jim je vedno prinašal trofeje, zato so bile jurte napolnjene s krznom različnih živali. Mansom so pomagali duhovi, ki so živeli na gori Yalping-Nyer.
Vladar tega ljudstva je imel lepo hčer in pogumnega, neustrašnega sina. Nekega dne je velikan izvedel za lepoto dekleta in se odločil, da jo vzame za ženo, vendar ga je zavrnila. Ko je šel vladarjev sin na lov, so ga napadli velikan in njegovi bratje. Začeli so se spopadi. Velikan je v jezi uničil stolp, kjer se je deklica povezovala z duhovi, nato pa še kristalno palačo, katere drobci so bili raztreseni po Uralu. Deklica in preživeli bojevniki so zbežali pod okriljem teme. Toda še pred zoro so zaslišali korake velikanov, ki so jih zasledovali. Vladarjev sin je prišel na pomoč svojim; v rokah je imel meč in ščit, ki so mu ju dali duhovi. Sonce je vzšlo in močni žarki, ki so se odbijali od ščita, so zadeli velikane. Nesojeni ženin velikan se je takoj spremenil v kamen, njegovi bratje pa so zbežali. Dohitel pa jih je uničujoč žarek, da so o(b)stali na mestu. Kraj je pozneje od Mansijev dobilo ime »Gora kamnitih idolov«. In osamljeni balvan je tisti velikan, ki se je želel poročiti z vladarjevo hčerko.
Obstaja pa še ena legenda, ki pravi, da jih je nekega dne, ko se je pleme Mansi preselilo izven gorovja Ural, začelo zasledovati šest velikanov. Kmalu so jih dohiteli. Plemenski šaman jih je lahko ustavil le tako, da jih je spremenil v kamnite stebre. Od takrat so mansijski šamani obiskovali ta sveti kraj, da bi si povrnili moč.