NAŠ STIK
Junij 1996: Le nekaj deset metrov pod nami bo na vrhu Špika polno obiskovalcev, mi pa bomo med divjimi ostenji prav osamljeni.
REKREACIJA
Martuljkova gorska skupina nudi precej možnosti za okoliške sprehode, izlete in prava visokogorska brezpotna pohajkovanja ter alpinistične ture. Odpravili se bomo še naprej od visokogorske krnice Za Akom, do kamor se običajno povzpnemo po znani označeni poti.
Ko hodimo v naravo in gore si v vsakem letnem času izbiramo različne cilje. V letni sezoni se lahko podamo na zahtevnejše ture. Morda vas je kdaj začelo zanimati za svet v nebo kipečih vrhov, ko ste prečili most nad Savo Dolinko v Gozd Martuljku? To je Martuljkova skupina, krajinski park in naš visokogorski biser. Sodi med najlepše gorske podobe Julijskih Alp in je pravi svet za gorskega potepuha. Nobena druga skupina pri nas ni tako nepristopna, nikjer drugje ni toliko sten, strmine, divjine, nikjer tudi ni tako malo poti kot prav tu. Le malokateri gorski predeli pri nas so ohranjeni kot pravo visokogorsko brezpotje tako kot prav Martuljkova skupina. Kot izletniki se temu svetu lahko toliko približamo, da začutimo utrip prave visokogorske samote in divjine. Če pa smo gorniki ali pa se na turo odpravimo z vodnikom, bomo lahko na nekatere od vrhov tudi pristopili.
Martuljkova skupina nam nudi precej možnosti tako za okoliške sprehode in izlete kot tudi prava visokogorska brezpotna pohajkovanja in alpinistične ture. Sprehodi po označenih sprehajalnih poteh po bližnji okolici so primerni za vsakogar. Gozdne poti so prijetne za vroče poletje, saj nas vodijo po senčnih gozdovih. Označenih poti sicer ni prav veliko, je pa zato več možnosti za raziskovalce malo znanih samotnih terenov in prvobitnega sveta. Planinskih koč tudi ni, pač pa so si alpinisti na izhodiščih za plezalske ture postavili vrsto bivakov. Na oba bivaka z Martuljške strani, Za Akom in Pod Srcem, lahko pridemo po označeni poti. Že izlet v ti dve visokogorski krnici nam bo pokazal pravo prvobitnost narave. Martuljški vrhovi so precej težko dostopni, zato se v tukajšnje gore lahko odpravimo le, če smo vajeni lažjega plezanja in imamo vsaj nekaj brezpotnih izkušenj. Če jih nimamo, se lahko podamo v ta gorski svet le z zanesljivim spremstvom gorskega ali ustreznega planinskega vodnika.
S severne strani Martuljkove skupine je za brezpotnike brez plezanja dosegljiva le Mala Martuljška Ponca (2502 m). Če gledamo iz Gozd Martuljka je to prvi ostri vrh levo od elegantnega, vsej Evropi poznanega Špika. Na pot se bomo odpravili le nekaj sto metrov od gostišča Špik, od table, ki omejuje Triglavski narodni park. Do visokogorske krnice Za Akom, kjer na gozdnatem hrbtu stoji sicer kovinski, a prijeten bivak, bomo hodili dve uri po zahtevni označeni poti (v zgornjem delu jeklinice in nekaj klinov). Do krnice lahko pridemo po več poteh: po spodnji (mimo slapa) ali zgornji označeni poti ali po neoznačeni poti mimo Lipovčeve koče. Če gremo po slednji bomo šli blizu planine Martuljek v kraju imenovanem Jasenje ali Rajske livade, kjer poleti še pasejo. Planina je zaradi izredne lepote in čudovitih razgledov na Martuljško skupino precej obiskana. Ob izteku krnice izvira potok Martuljščica, ki se spušča po strmi Martuljški soteski v več stopnjah čez zgornji in spodnji Martuljkov slap. Pri hoji po soteski, ki je sicer najbolj znana in obiskana, bodimo pazljivi zaradi padajočega kamenja, zato se v njej ne zadržujmo predolgo. Krnica Za Akom je za nekatere najlepši kraj na svetu. Nad njo vlada Široka peč, ena najtežje dostopnih gora v Julijskih Alpah. Kraljica Martuljka ima ognjenordečo steno, ki jo zaključuje nažagan vršni greben. S svojo čarobno barvo tvori gora izredno barvit kontrast z macesnovimi gozdovi, ki obrobljajo krnico. Pod divjimi ostenji Široke peči, v prvobitnem kamnitem svetu leži razgledna, orientacijsko pomembna zelena ravnica, imenovana Pri Treh macesnih. Do tja nas vodi neoznačena stezica, po kateri bomo hodili uro in pol. Macesni so od vsepovsod dobro vidni in jih ne moremo zgrešiti. Poleg treh starejših dreves so tu zrasli tudi trije novi poganjki. Kraj je izredno slikovit in zaradi bližine ostenja Široke peči kot ustvarjen za počitek. Pod macesni moramo biti v strugi hudournika previdni zaradi strmega, krušljivega skrotja. Turo lahko že tu zaključimo, lahko pa gremo še naprej.
Dobro vidna stezica nas vodi dalje proti desni v smeri zahoda po meliščih pod stenami Oltarja in Velike Ponce. Na koncu melišč stopimo v široko grapo, po kateri se vzpnemo na ozko škrbino med obema Poncama. Po grapi se dolgo v poletje zadržuje sneg (cepin!), oster, skalnat in krušljiv svet pa ni prav nič prijeten za hojo. Nad škrbino preplezamo krajši prag in dosežemo v nekaj minutah prav nič prostoren vrh. Žiga sicer ne bomo našli, bomo pa doživeli veličastno visokogorsko vzdušje. Le nekaj deset metrov pod nami bo na vrhu Špika polno obiskovalcev, mi pa bomo med divjimi ostenji prav osamljeni. Sestopimo po isti poti. Tura je tudi kondicijsko kar naporna, saj bomo od bivaka hodili 5 ur. Višinske razlike od izhodišča je 1700 metrov. Če vse skupaj seštejemo, se bomo iz doline vzpenjali kar 7 ur, sestopali pa 5-6, kar pomeni, da je bolje prespati v bivaku. Na vrh se je možno povzpeti tudi čez Kotle iz idilične krnice pod Špikom imenovane Pod Srcem. Kotli so dvojni greben z več strmimi pregradami, ravnicami in kotanjami, po katerih vodi prav zanimiva, izredno razgibana in divja pot. Vrh je dostopen tudi iz sosednje doline Krnice, vendar je ta pristop precej bolj neprijeten za hojo od že naštetih.
Zadnjo vodo imamo Za Akom, sicer pa moramo imeti s seboj vso opremo za visokogorje, od zemljevidov pa planinsko karto Kranjska gora z okolico (1:25.000) ali Julijske Alpe – vzhod (1:50.000). Predno se odpravimo na pot, si preberimo in skopirajmo poglavja iz planinskih vodnikov (Mihelič, Stritar, Klinar) ali plezalnega vodnika Martuljek (Mezgec). Srečno pot!
Vladimir Habjan