Makalu

Grif 10/1997

Takoj v svetovni vrh

Čeprav so se raziskovalci in alpinisti že prej mudili v njegovi bližini, je prva odprava na Makalu odšla šele 1954, kar je zaradi oddaljenosti in težke dostopnosti gore popolnoma razumljivo. Odprava je bila ameriška in je odnehala dobrih 7000 metrov visoko. Toda istega leta je na koncu doline reke Arun mudila tudi novozelandska odprava pod vodstvom Edmunda Hillaryja. Njeni člani so osvojili kar 25 vrhov, vse visoke čez 6000 metrov, na Makaluju pa po padcu vodje in njegovega soplezalca v razpoko niso več nadaljevali z vzponom. V pomonsunskem obdobju so prišli pod goro Francozi. Obrniti so se morali na višini 7880 metrov. Moštvo se je z vodjo J. Francom vrnilo spomladi naslednjega leta in uspeh je bil popoln: vseh devet članov odprave in sirdar je po SZ pobočju osvojilo vrh. (15., 16., 17. maj)

MAKALU
višina; 8463m
lega: Kumbakharna Himal, po drugih podatkih (R. Messner) pa gora sodi v območje Mahalangur Himala, Nepal
prvi vzpon: Francozi 1955 po SZ pobočju

Do naslednjega pomembnega vzpona na Makalu je bilo treba počakati leto 1970, ko je pod goro prišla močna Japonska odprava in preplezala jugovzhodni greben in mimogrede opravila prvi pristop na JV vrh (8010 m). Tudi naslednje leto je bilo v stenah Makaluja uspešno. Spet so bili na delu Francozi, ki so kljub zelo slabemu vremenu preplezali zahtevni zahodni steber. Počasi sta se izluščila dva prava himalajska problema. Skalnata zahodna stena, ki jo še do danes niso uspeli preplezati in pa predvsem južna stena Makaluja.

Po uspešni prvi jugoslovanski himalajski odpravi na Trisul (1960) na svoji drugi odpravi naši alpinisti leta 1965 niso osvojili vrha Kangbačena 7905m, leta 1969 pa jim je uspel vzpon na Anapurni II in IV. Za leto 1972 so zopet želeli dovoljenje za Kangbačen, namesto tega pa jim je nepalska vlada ponudila možnost vzpona na Everest po južni steni ali zahodnem grebenu, na Daulagiri ali pa na Makalu. Dobili so dovoljenje za Makalu in se na podlagi ene same fotografije zahodnega stebra (Francoska smer), ki jo je imel Matic Maležič, odločili za sosednjo južno steno. Tako ogromno steno osemtisočaka so do tedaj preplezali le Britanci, ki so leta 1970 uspeli v južni steni Anapurne. Za izkušnje jugoslovanskih odpravarjev je odločitev za steno pomenila novo poglavje in velik kakovosten korak naprej. Odpravo, ki je bila tudi naša prva na osemtisočak, je vodil Aleš Kunaver. Kljub temu, da so že preplezali največje tehnične težave stene in kot prvi Slovenci prekoračili 8000 metrov (8100 m, Matic Maležič in Janko Ažman), zaradi slabega vremena vrha niso dosegli. Po jugoslovanskem poskusu je južna stena postala zelo zaželjen cilj. Dve leti kasneje sta se vanjo podali kar dve odpravi in sicer avstrijska, katere član je bil tudi Reinhold Messner in mednarodna, ki se je je udeležil tudi Maležič. Obe sta bili neuspešni in zato so se leta 1975 tja vrnili Jugoslovani pod vodstvom Aleša Kunaverja. Četrtega oktobra je bil dolgoletni trud poplačan. Stane Belak – Šrauf ter Marjan Manfreda – Marjon sta stala na vrhu. Ker se je Marjonu pokvaril dihalni aparat, je proti vrhu odšel bolj kot opora Šraufu in nato vendarle dosegel vrh brez uporabe dodatnega kisika, kar je bil do leta 1978 (Messnerjev in Habelerjev vzpon na Everest) tudi svetovni rekord. O trenutkih odločitve za vzpon na vrh govori odlomek iz Marjonove knjige Ledeno sonce: “Rdeča prusikova vrvica mi počasi drsi skozi dlani. Varujem Šraufa, ki se ubada s težavami in le počasi napreduje. Dobro, da veter ne piha preveč divje in da sonce prijetno greje. Tu bom ostal in počakal na Šraufovo vrnitev; upam, da bo pohitel.
… Prusik, ki visi čez steno me draži. Pripnem se nanj – in počasi plezam navzgor. Bom zmogel? Še nekaj prijemov, stopov – in pred menoj je prosta pot na vrh. … Sesedem se v sneg, kot že mnogokrat prej in hlastam za redkim zrakom. Opotekam se, ukazuje mi samo še duh, ki ne misli na nič drugega kot na to, da mora gor; telo že zdavnaj ne more več. Šrauf me kliče … Še nekaj korakov…”
Uspeh odprave so zaokrožili še Janko Ažman in Nejc Zaplotnik, ki sta vrh osvojila dva dni kasneje, sledila sta Viki Grošelj in Ivč Kotnik, zadnji pa se je na vrh sam povzpel Janez Dovžan. Za njim je istega dne proti vrhu odšel tudi Zoran Bešlin, ki pa je moral malo pod najvišjo točko bivakirati. To je bil takrat eden najvišjih bivakov, posledice mrzle noči krepko nad osem tisoč metri pa so bile hude ozebline na Zoranovih nogah.
Janez Dovžan: “Proti vrhu bi moral plezati že s Šraufom in Marjonom, vendar je bilo premalo jeklenk s kisikom in sem s petega tabora (čez 8000 metrov, op. pisca) zato sestopil do prvega, kjer sva se z Zoranom Bešlinom združila v navezo in si izprosila še en poizkus proti vrhu. Štirje smo se nekaj dni kasneje znašli v zadnjem taboru: Viki in Ivč, ki sta se vrnila z vrha in midva z Zoranom, ki sva čakala za vzpon. Šotor je bil majhen, tako da sem celo noč prečepel ob vhodu. Zato sem se naslednje jutro prvi oblekel in odšel proti vrhu. Zorana ni bilo za mano in tudi ko sem bil na vrhu, ga še nisem videl prihajati. Srečal sem ga šele pri sestopu. Čeprav je bilo že pozno, se je odločil za nadaljevanje vzpona. Sam sem sestopil do petega tabora in čakal na Zorana, ki pa se do večera ni vrnil. Ni ga bilo tudi ves naslednji dan. Šele pozno popoldne so me dosegli klici. Odpravil sem se navzgor in pomagal Zoranu do petega tabora, saj je zaradi bivaka v bližini vrha dobil hude ozebline na nogah. Posebej težavno pa je bilo sestopanje čez vso steno, ker sva bila takrat na gori zadnja in popolnoma sama, saj so vsi ostali člani odprave že zapustili steno in bili v baznem taboru.”

Kasneje je bilo v pobočjih Makaluja opravljeno še nekaj pomembnih vzponov. Čehi so leta 1976 preplezali steber pod JV vrhom Makaluja, v osemdesetih letih so preplezali dve varianti smeri prvopristopnikov (1982 in 1984). Medtem ko so ostali člani ameriške odprave (1980) preplezali originalno smer, je John Roskelly opravil do tedaj enega najboljših solovzponov na kakšen osemtisočak. Preplezal je namreč Francosko smer po zahodnem stebru (1. ponovitev). Še en zelo pomemben samotarski vzpon se je zgodil na Makaluju: leta 1981 je po smeri prvopristopnikov dosegla vrh odprava enega samega človeka – Jerzyja Kukuczke.

Po Messnerjevih besedah izpred desetih let naj bi bil Makalu ena izmed himalajskih gora prihodnosti. Slavni južni Tirolec je imel v mislih predvsem tibetansko stran gore in še posebno zahodno steno. Po nepreverjenih podatkih naj bi eno smer v severni steni (Tibet) potegnili Japonci, skalna zahodna stena pa je bila do sedaj pretrd oreh za vse odprave, ki so v njej poskušale (eden od članov italijanske odprave, ki je bila tudi neuspešna, je bil pokojni Slavko Svetičič). Tako ostaja zahodna stena Makaluja po vsej verjetnosti problem za naslednje tisočletje.

Urban Golob