Glas, 5. november 1982
Franc Langerholz-Cac
Sedimo v Jatovem letalu za Zürich in zelo veseli smo, da je stvar le stekla, kajti še pred neka j dnevi je bilo vse skupa j veliko bolj podobno polomu kot pa alpinistični odpravi. Na mehkih in udobnih avionskih sedežih se spominjamo nervoznega tekanja, obupnega iskanja finančnih pomoči.
Vse skupaj se je začelo že pred časom, ko se je v alpinističnem odseku Škofja Loka porodila misel na Ande. Veliko domačih in tujih sten smo že preplezali, tudi najtežjih, zakaj se ne bi poizkusili tudi v visokih južnoameriških gorah? Vsi smo bili takoj za to, vsi goreči smo šli na matično Planinsko društvo, kjer pa smo dobili prvi tuš. Kljub temu da loški planinci praznujemo letos 75-letnico delovanja in bi odprava lahko pripomogla k še lepšemu jubileju, nas planinski funkcionarji hočejo prepričati, da bi stvar preložili ali se odločili za kak bližji cilj. Letos ni denarja, so rekli. Vendar je bila želja po novih doživetjih že premočno zakoreninjena v naših srcih, zato nismo popustili. Sledile so prošnje za denarno pomoč, spet smo bili razočarani Tisti, ki so največ obljubljali, so nam na koncu velikodušno dajali samo nasvete. Prek agencij smo poiskali najcenejši letalski prevoz v Južno Ameriko, a tudi tu nismo imeli sreče. Nekaj dni pred odhodom smo dobili teleks, da je »naš« polet odpovedan. Bili smo poklapani in sila pesimistični. Odločili smo se za redni, veliko dražji prevoz. V teh težkih dneh smo vsi upali na pomoč Planinskega društva Škofja Loka, vendar zaman. Lahko rečem, da smo bili zelo razočarani nad društvom, katerega jubilej smo hoteli počastiti. Vendar nam niso nudili ne moralne pomoči pa tudi finančno so pokrili le slabo desetino vseh stroškov odprave. Nekaj so nam dale različne tovarne in privatni obrtniki, nekaj pa smo zaslužili s prodajo značk naše odprave. V veliko pomoč so nam bili tudi nekateri člani AO Škofja Loka, ki so uredili veliko stvari v zveži z našim potovanjem. Ogromno je za nas naredil tudi naš prijatelj Pavle Šegula. Hvala!
Kar smo imeli vsi že za skoraj nemogoče, se na koncu le uresniči. V domačem kraju se dopoldne zberemo z vso opremo. Peljemo se skozi Kranj in tam se poslovim od sodelavcev Gasilsko-reševalne službe. Po krajšem poletu pristanemo v Zürichu. Izredna prijaznost ljudi in čistoča naredijo na nas močan vtis. Toda cene so tako visoke, da kar obsedimo v udobnih stolih in čakamo na letalo za Madrid. Žele je obut v copate Adidas – model Zürich. Sprašujemo ga, če ima tudi model Madrid za špansko glavno mesto. Pri pregledu ročne prtljage najdejo pri Želetu ledno kladivo, ki ga zaradi splošne varnosti shranijo pri pilotu. V Madrid letimo z družbo Swissair in še danes smo prepričani, da je to najsolidnejša družba. Vmes pristanemo še v Genevi. Letala niti ne zapustimo, kmalu odletimo proti Madridu. Tu se že vse pripravlja na bližajoče se svetovno nogometno prvenstvo. Delajo podnevi in ponoči da bo vse nared. Hodimo po letališču ter se norčujemo iz smešnih pokrival, ki jih nosijo miličniki. Enega celo prepričamo, da nam da pomeriti svojo »čelado«. Vsi zdolgočaseni in zaspani le dočakamo zgodnje jutro, ko nas sprejme letalo španske družbe Iberia. Posedejo nas po celem letalu, a potem se le malo premaknemo skupaj. Kmalu sledi prvi obrok, a takrat še slutimo ne kakšna gostija na s čaka. Vsi, ki želijo pripotovati na cilj s polnim trebuhom, naj potujejo s to družbo. Mislim, da v nobenem drugem letalu ne dobiš med poletom kar sedem toplih obrokov.
Zapuščamo Evropo, letimo direktno proti zahodu, tako da nas skoraj vso dolgo pot spremlja tema. Spimo, jemo. Končno se spet zasveti napis, da moramo pripeti varnostni pas. Spuščamo se, v trdi temi zagledamo spodaj množico luči. San Juan, mesto na Portoriku. Pristanemo in ogledujemo si »free shop«. Velika vročina, vse je mokro, kajti dež je dnevni spremljevalec tamkajšnjih ljudi. Ko zapuščamo soparno letališče, se začne daniti. Čudoviti prizor nas vse očara. Stevardese ob vsakem vzletu demonstrirajo postopek ob morebitni nevarnosti. Naslednji pristanek je Bogota v Columbiji. Kratek postanek, nat o nadaljevanj e poti proti Ekvadorju. Kratek polet in začnemo se spuščati proti Guayaqilu. Pilot dolgo časa kroži, spodaj pa samo močvirje; voda, blato. Resno se že bojimo, da se je pilot zmotil. Letalo je že skoraj na tleh, nekaj deset metrov visoko, pod nami pa še vedno sama voda. Še danes ne vem, od kod se je naenkrat prikazala betonska steza. Na letališču opazim gasilce in grem malo k njim na »obisk«. Dam jim značko odprave in v zameno mi razkažejo opremo za gašenje.
Še zadnjič vzletimo in po zvočniku nas obvestijo, da bomo preleteli ekvator. Res zagledamo mesto Kito, ki je ravno na ekvatorju. Pravili so, da ob preletu ekvatorja v letalu delijo šampanjec. Željno pričakujemo strežnice, da nam natočijo žlahtne pijače, toda namesto nje dobimo še en obrok hrane. Kmalu zagledamo visoke vrhove; Andi – naš cilj. Vsi navdušeni nad čudovitim pogledom fotografiramo kot obsedeni. Nekaj časa se naš pogovor suče le okoli gora in v hipu so pozabljeni vsi težki trenutki pred odhodom. Pristanemo v glavnem mestu Peruja, v Limi. Na letališču nam vzamejo potne liste z obljubo, da jih čez dva dni spet dobimo. Pred letališko stavbo se v nas zažene najmanj deset denarja željnih taksistov. Sprva jih odganjamo na lep način, a nam kar sledijo kot muhe. Sedaj stopi v akcijo naše »orožje« smučarske palice. Po tem napadu nas končno pustijo pri miru. Že na letališču nas nekdo prepričuje, naj se nastanimo v Youth Hostalu, ki je po njegovih besedah najlepši, najcenejši, skratka idealen hotel. Res nas avtobus pripelje pred to velezgrado, na zunaj prav povprečnega videza. Na oknih so narisani kljukasti križi in ko vstopimo, nas mlada strežnica Ursulla pozdravi s »Heil Hitler«. Kar zijamo od iznenađenja. Vendar smo preveč utrujeni, neizkušeni in premalo izbire imamo, da bi se prevažali po Limi, zato ugriznemo v kislo jabolko in se nastanimo v teh hitlerjevskem brlogu. Tolažimo se, da le za nekaj dni. Popoldne izkoristimo počitek, se po ulicah sprehajamo, jemo banane in ne slutimo, da bodo prav banane zelo pomembne za našo prehrano.
