Primorski dnevnik, 24. september 1974
Ljubitelji gora poznajo ime francoskega alpinista Lionela Terraya, ki se je pred kakimi desetimi leti ubil v francoskih Alpah, potem ko je doma in po svetu opravil edinstvene alpinistične podvige. Lionel Terray se je že pred zadnjo vojno začel ukvarjati z alpinizmom, leta 1942 pa je opravil še nekaj pomembnejših vzponov. Čeprav je bil sin zdravnika, ki je hotel, da bi sin nadaljeval njegov poklic, je pustil šolanje in se tako rekoč preselil v hribe. Živel in delal je v hribih, kjer se je posvetil kmetovanju. Potem je zadnje leto vojne našel stik z odporniškim gibanjem, po vojni pa je nadaljeval svojo alpinistično kariero. Bil je odličen smučar, član francoske državne reprezentance, in kasneje tudi smučarski učitelj. Udeležil se je raznih odprav v Alpe, preplezal severno steno Eigerja, odšel v Kanado, kjer je deloval kot učitelj smučanja, udeležil pa se je tudi francoske odprave v Himalajo. Bil je eden najuspešnejših plezalcev vseh časov, preživljal pa se je kot gorski vodnik. Ker pa je bil prevelika veličina, ga niso dosti najemali in je tako težko živel. Končno pa je opustil poklic planinskega vodnika in kmetovanje in postal direktor žičniškega sistema, katerega je vzorno vodil. Bil je odlikovan z mnogimi odlikovanji, postal je tudi vitez legije zaradi zaslug pri obnovi oziroma ustvarjanju zlate dobe francoskega alpinizma. Bil je tudi odličen planinski pisatelj, zato je njegova smrt pomenila hud udarec za francoski alpinizem. Tako nekako nam Lionela Terraya predstavlja profesor Tine Orel v svoji spremni besedi h knjigi OSVAJALCI NEKORISTNEGA SVETA, ki je v prevodu Tineta Orla izšla pri Državni založbi Slovenije.
S tem je slovenska planinska literature dobila nov prispevek, čeprav ne gre za knjigo, ki bi govorila samo o alpinizmu, temveč pomeni avtobiografski prikaz življenja in udejstvovanja avtorja v gorah. Svojo pripoved pričenja avtor s prikazom svoje mladosti, svojega neuspelega šolanja in s svojim pobegom v gore. široko pripoveduje o svojem življenju med vojno o udejstvovanju v odporniškem gibanju, ki je bilo seveda povezano s planinskim udejstvovanjem. Potem pripoveduje o svojih vzponih po osvoboditvi, posveča posebno poglavje zgodovini plezalnih vzponov v severni steni Eigerja in nas seznani s svojo zmago nad to zloglasno steno. Posrečeno je njegovo kramljanje o udejstvovanju gorskega vodnika, pa smučarskega učitelja v Kanadi, pri čemer so zanimivi njegovi pogledi Francoza na kanadske Francoze in sploh na trdo življenje v tej sicer tako bogati deželi severne ameriške celine. Zadnji del knjige je posvečen francoskemu vzponu na Himalajo in tragediji francoske odprave na Anapurno. Prav na koncu pa govori še o odpravi v Ande.
Knjiga Lionela Terraya torej ni strogo alpinistična knjiga, ki bi bila posvečena izključno alpinističnim podvigom. Je bolj avtobiografska spominska pripoved, posvečena vsemu tistemu, kar je avtor doživljal. Ker so bile gore na prvem mestu, je seveda največ govora prav o njih. Je pa sicer pripoved vseskozi zanimiva, da pritegne ne samo plezalca, temveč vsakega gornika in prijatelja gora. Kramljanje je duhovito, sproščeno in nič togo, kot smo ga navajeni v nekaterih podobnih knjigah. Vsi ljubitelji planin in zlasti mladi ljudje bodo knjigo radi prebirali.
SI. Ru.
