Železar, 26. februar 1973
V petek, 16. februarja, so se v prostorih hotela Pošta zbrali jeseniški gorski reševalci na redni letni konferenci. Med starimi, sivolasimi reševalci je bilo videti dokaj mladih obrazov, kar dokazuje, da jeseniška reševalna postaja skrbi za pomlajevanje svojih vrst, ker je to tudi edini način, da se bo veliko delo stare generacije jeseniških gorskih reševalcev nadaljevalo. Tudi iz poročila načelnika postaje je bilo razvidno, da so v letu 1972, jubilejnemu letu gorske reševalne službe, dosegli na Jesenicah precejšen napredek prav v pomlajevanju svojih vrst in vzgoji mladih reševalcev, ki jih čaka le še težak sprejemni izpit, ki ga bodo polagali v letošnjem letu in postali pravi gorski reševalci.
Leto 1973 je jubilejno leto jeseniškega planinstva, ki sega celih sedemdeset let nazaj v zgodovino. Ta visoki jubilej bomo na Jesenicah proslavili vsi skupaj, tudi reševalci, ki so skupaj z alpinisti avantgarda jeseniškega planinstva, saj so s svojo dejavnostjo, ki sloni popolnoma na amaterski bazi, humana organizacija posebnega pomena, še posebno danes, v času formiranja enot vseljudskega odpora. Zato bi bilo zelo prav, če bi imeli malo več posluha za delo GRS in alpinističnega odseka, saj prav iz njegovih vrst prihajajo najsposobnejši alpinisti med gorske reševalce.
Lansko leto, ko smo praznovali šestdeset let GRS v Sloveniji, je komisija za GRS pri Planinski zvezi Slovenije podelila priznanje najstarejšim in najbolj zaslužnim reševalcem. Med nagrajenimi je bilo tudi sedem jeseniških reševalcev, ki že več kot četrt stoletja pomagajo vsem, ki so v gorah potrebni pomoči.
Nagrajenci so možje, ki jih naša javnost dobro pozna, imena: Uroš Župančič, Maks Medja, Andrej More, Stane Kobler, Ciril Praček, Karel Korenini in Dolfe Kramžar, so zapisani povsod tam, kjer se je bil boj z goro za človeško življenje. Sedaj pa je na mladih breme vseh teh nalog, ki jih morajo nadaljevati in izvrševati, v teh veteranih pa imajo odlične učitelje.
Jeseniška postaja pa je bila v preteklem letu deležna tudi priznanja, ki reševalcem mnogo pomeni. Red zaslug za narod s srebrnim vencem za vse tiste, kar je v letih svojega obstoja naredila ljudem, ki v gorah niso imeli sreče.
Ko je načelnik v svojem poročilu omenil nesreče v lanskem letu, je povedal, da so naši reševalci triindvajsetkrat posredovali. Sedemkrat v gorah, enkrat v poizvedovalni akciji za pogrešanim planincem, petnajstkrat pa na smučiščih v Španovem vrhu in v Martuljku. Čeprav je reševanje njihovo glavno delo, pa ni tudi najvažnejše. Poglavitno delovanje reševalcev je preventiva, opozarjanje. Največ nesreč v gorah se zgodi zaradi pomanjkljive planinske vzgoje in prav to vrzel žele reševalci s preventivnim delom zapolniti.
Opremljenost jeseniške postaje je še kar zadovoljiva, nabava moderne reševalne opreme pa je vezana na uvoz, saj pri nas te opreme še ne izdelujemo. Težje pa je z osebno opremo, ker se zaradi stalne hoje v gore, ki je potrebna zaradi kondicije, hitro obrabi in uniči. Za vse je vedno premalo denarja.
Na koncu so jeseniški reševalci izvolili še nov odbor z načelnikom Jožem Makovcem na čelu in se zahvalili staremu odboru, ki ga je osem let uspešno vodil Ludvik Zalokar. Pred celotna postajo pa so v tem letu nove naloge, predvsem: nesreče je treba z vzgojo preprečevati, če pa se nesreča le zgodi, najhitreje in najbolj strokovno pomagati. To bo težka naloge, predvsem: nesreče je gora vedno več, vendar smo lahko prepričani, da ji bodo reševalci, tudi jeseniški, kos.
Mitja Košir
