Leonid Kregar – Ničo

Planinski vestnik 2020/12

Živeti za alpinizem

Usodi nisi sam gospod;
pospravi vse,
pripravi se: ne veš,
kdaj treba bo na pot.

Oton Župančič

Leonida Kregarja – Ničota (26. 1. 1940 – 22. 11. 2020), alpinističnega inštruktorja, gorskega vodnika, mentorja številnim mladim generacijam in diplomiranega gradbenega inženirja, sem spoznal kje drugje kot na alpinističnem odseku, ko sem postal tečajnik alpinistične šole. Hitro sem si ga zapomnil, saj sem zaznal, da se ne otepa tečajnikov, ko jih je treba peljati v hribe, v prave stene, ne le v plezališča. V tistih časih so se drugi alpinisti, razen peščice, tečajnikom izogibali, raje so imeli prave vzpone s pravimi plezalci.
Bil je znan kot dobričina. Vedno umirjen, potrpežljiv, prijazen; če pa se je kdaj razjezil, se je na kultiviran način; zadovoljil se je z blažjo kletvico ali dvema in nevihta je minila. Z njim se ni bilo mogoče skregati. Vedno mi je bil pripravljen posoditi plezalni vodnik ali kakšen kos opreme. Nikoli ni skoparil z nasveti, ne v steni ne za mizo pri pivu. Za zmeraj sem si zapomnil le dva: kako najlaže plezaš v kaminu in kako v platah. Dostikrat sta mi prišla prav.
Sčasoma sva kar dosti plezala skupaj, v plezališčih in stenah. Dvomim, da bi brez njega spoznal nekaj super ljudi in okusil Rote Wand, nekatere predele Dolomitov, Piccolo Dain in preplezal nekaj ne ravno lahkih smeri v Ospu, Paklenici in drugje. Nanj sem se lahko zanesel. Vedel sem, če jaz ne bom zmogel, bo pa on. Po potrebi je bil tudi svojeglav in trmast. Imel je svojo filozofijo in logiko. Ko je zagustilo in ni mogel naprej, je uporabil gurtno. Vpel jo je v klin ali fiksiral kam drugam, stopil vanjo rekoč: “Čez je treba priti,” in dosegel oprimek ali naslednji klin. To nama je koristilo v Gobi, v katero sva vstopila brez lojtrc. Ne zato, ker sva bila tako dobra, ampak ker jih sploh nisva imela. Hotela sva v sosednjo smer, a je bila preveč zasedena. Takšen je bil Ničo, telesno in psihično izredno močan in vzdržljiv. V takih primerih sem spoznal, kako se na njegov način enostavno in brez slabe vesti prepleza nepreplezljivo – odvržeš predsodke, pozabiš na free climbing in zagrabiš, kar je pri roki.
Nekega zimskega dne v Kramarjevi smeri v Storžiču smo se med uvajanjem tečajnikov v zimsko tehniko Andrej Kokalj – Koki, Ničo in jaz na stojišču zmenili, da gremo naslednje leto v Bolivijo. Rečeno storjeno. V tej najbolj indijanski deželi Južne Amerike smo preživeli nepozaben mesec dni.
V Andih sem spoznal Ničotovo modrost potrpežljivosti. Šotorček smo postavili pod Huayno Potosíjem, 5600 m visoko, in se zbasali vanj. Ponoči je bilo pasje mrzlo, na podlagi predhodnega zimskega šotorjenja v Julijcih sem sklepal, da piha okoli 100 km/h. V stari iztrošeni puhasti spalki sem vso noč drgetal od mraza. Zjutraj sem bil neprespan, premražen in tečen. Zunaj senca, veter in svinjski mraz. Ničo se je navezal na sprednji konec vrvi, na sredino jaz, na zadnjega pa Koki. Bil sem slabe volje in tako zoprn, da sem bil sam sebi odveč. Kar naprej sem nekaj godrnjal in najedal Ničota, zakaj tako počasi hodi, ali sploh gremo prav, zakaj še ni sonca in podobno. Naenkrat se obrne in pravi: “Pa pojdi ti naprej.” Zaprlo mi je sapo, molče sem stopil k njemu, prepela sva vozla in šli smo dalje. Če ne drugega, sem vsaj utihnil in se začel razgledovati po okolici, da bi držal smer. Kar naenkrat sem se znašel na soncu. Svet je takoj postal lepši, jaz pa boljše volje, ker me je manj zeblo. Na primernem mestu sem snel nahrbtnik, izvlekel termovko s čajem in privoščili smo si toplo tekočino. “Ej, Ničo, oprosti, obnašal sem se kot kreten. Zdaj sem v redu,” sem mu rekel. Nasmehnil se je in me prijateljsko lopnil po rami. “Tudi jaz sem bil včasih prav tak,” je odvrnil. Nisem mu verjel, to je bila ena njegovih značilnosti. Vedno je imel na zalogi primerne besede, s katerimi ti je dal vedeti, da vse skupaj ni bilo nič takega, in ti zmanjšal slab občutek ali pa občutek krivde.
Včasih je podlegel navdihu, ravnal se je po trenutnem impulzu. Vsi trije smo pristopali pod južno steno Condoririja. Po jugovzhodnem razu smo nameravali priplezati na vrh. Malo pred vstopom v steno je Ničo nenadoma izjavil, da ni razpoložen za turo. Pregovarjala sva ga, a je ostal neomajen: “Se vidimo v taboru,” in je odkorakal nazaj proti mestu, kjer smo bivakirali in pustili odvečno opremo.
Da ni bil čisto običajen plezalec, pove dejstvo, da je 7. januarja 2006 v plezališču Nova Costiera preplezal smer Per intenditori z oceno 7a (VIII po UIAA). Izreden vzpon in veličastno darilo, saj si je za 66. rojstni dan podaril osmico! Ne vem, koliko večraztežajnih smeri je preplezal v alpskih stenah, upam si staviti, da nekaj tisoč.
Na Broad Peaku je dosegel 7500 metrov, nato je zaradi bolečine v nogi sestopil. Doma je povedal: “Prepričan sem, da bi prišel na vrh. Prepričan pa sem tudi, da se v bazo ne bi vrnil.”
Še lani je na plastiki na top rope suvereno plezal štirice. Videlo se je, da še ni izgubil občutka za gibanje, posamezni gibi so še vedno kazali na nekdanjo eleganco. Ničo je živel za plezanje, bilo je alfa in omega njegove ga življenja. Rad je bral, predvsem alpinistično in gorniško literaturo, zadnja leta tudi knjige o fiziki, ki ga je zelo zanimala. Iz tujine si je nabavil knjigo vaj z rešitvami. Ko je prišel do konca knjige, je začel znova. “Nekaterih nalog nisem mogel rešiti,” se je nasmehnil. Vedno bolj nerazločno je govoril, a kljub temu sem ga letos spomladi, na kavi po prvem koronskem valu, vprašal, ali mi lahko pojasni nekaj iz kvantne fizike. Ni ga bilo lahko razumeti, malo zaradi njegove izgovorjave, malo zaradi mojega sluha. Ampak stari je vztrajal, jaz tudi in končno se mi je zazdelo, da sem dojel, zakaj v klasični fiziki tisto ni mogoče, v kvantni pa je. Njegov spomin pa je bil boljši od mojega in marsikoga drugega.
Ničo, v večnih plezališčih si se pridružil Rifletu, Iztoku, Gogiju, Pavletu, Šraufu ter drugim prijateljem in znancem, ki si jih imel po vsej Sloveniji. Legenda si postal že davno, čeprav se tega v svoji skromnosti nisi zavedal, ali pa se nisi hotel. Imej se lepo, želim ti kompaktno skalo ter dobro in poceni pivo. Za tabo je ostala praznina. Pogrešamo te.

Mire Steinbuch