Kugy kot romar evropskega duha

Pri tržaški Società Alpina delle Giulie je izšla nova monografska številka revije Alpi Giulie, ki jo podpisuje publicist in poznavalec alpske kulturne zgodovine Flavio Ghio. V središču njegove razprave La fede di Kugy. Alpi Giulie, mito di pietra (Kugyjeva vera. Julijske Alpe, kamniti mit) je svež pogled na delo in misel enega najpomembnejših kronistov Julijskih Alp, Juliusa Kugyja.
Ghio zagovarja tezo, da bistva Kugyjevega literarnega opusa ne najdemo zgolj v znameniti knjigi Iz življenja gornika, temveč v celotnem nizu njegovih avtobiografskih del. V njih prepoznava nekakšno »odisejado središča« oziroma življenjsko iskanje notranjega ravnovesja v času velikih pretresov. Tako kot Homerjev Odisej se tudi Kugy znajde sredi zgodovinskih viharjev, ki jih prineseta prva in druga svetovna vojna ter razpad starega srednjeevropskega sveta.
Avtor posebej poudarja Kugyjevo evropsko razsežnost. Ne kot politični projekt sodobne Evrope, temveč kot dediča skupne kulturne tradicije Zahoda in srednjeevropskega prostora, v katerem so Julijske Alpe predstavljale stičišče jezikov, narodov in kultur. Prav zato je Kugyjev pogled na gore tudi danes aktualen, saj presega meje nacionalnih razlag in odpira širši razmislek o sobivanju, identiteti ter vlogi gorá v skupnem evropskem prostoru.
Prosto dostopna monografija bo zanimivo branje za vse, ki jih poleg alpinizma privlači tudi kulturna in duhovna zgodovina Julijskih Alp ter dediščina človeka, ki je s svojim pisanjem zaznamoval podobo tega gorstva bolj kot kdorkoli drug.

Flavio Ghio
La fede di Kugy
Alpi Giulie, mito di pietra
(PDF, 87,4 MB)

Kugy je ustvarjal na prelomu dveh obdobij. Rodil se je v večnarodni habsburški monarhiji, ki je predstavljala politični in kulturni okvir njegove življenjske izkušnje, umrl pa je v svetu, ki ga je oblikovala doba nacionalizmov, množične politike, tehničnega napredka in športne tekmovalnosti. Prav zaradi tega njegova dela niso zgolj opis gorá, temveč pričevanje o razpadu sveta, v katerem so nastali njegovi temeljni vrednostni horizonti.
V prvem obdobju njegovega ustvarjanja je središče predstavljala gora. Julijske Alpe so postale prostor, v katerem so našle zavetje vrednote stare Mitteleurope: zvestoba, zmernost, spoštovanje tradicije, občutek za mero, dolžnost, hvaležnost in sposobnost odpovedi. Kugy gora ni razumel kot objekt osvajanja, temveč kot prostor srečevanja človeka z nečim, kar ga presega. Njegova znamenita misel, da mora pravo pot odpreti gora in ne človek, razkriva temeljno značilnost njegovega pojmovanja alpinizma. Plezalec ni gospodar prostora, temveč njegov gost.
Takšno pojmovanje ga je postopoma postavilo v nasprotje z novim športnim alpinizmom, ki se je uveljavljal med obema vojnama. V ospredje so stopili težavnost, zmogljivost, merljivost in napredek. Alpinizem je začel prevzemati jezik moderne družbe, v kateri se vrednost posameznika vse bolj potrjuje skozi dosežek. V tej perspektivi gora postane poligon za preverjanje človeka, ne pa več učiteljica ali sogovornica.
Simbolni izraz tega preloma je mogoče prepoznati v nasprotju med dvema podobama: med Kugyjevo Via Eterna in Comicijevo Goccio cadente. Prva predstavlja krožno gibanje, vračanje, povezanost in celovitost; druga pa smer, napredovanje, premagovanje ovir in stalno preseganje doseženega. Obe podobi presegata alpinistični okvir in odražata različni predstavi o človeku ter njegovem mestu v svetu.
Prav v simboliki Polic bogov doseže Kugyjeva misel svoj najvišji izraz. Pot, ki obkroža celoten masiv Viša, ni bila zamišljena kot prvenstveni vzpon ali tehnični problem. Predstavljala je sintezo narave, izročila, zgodovine, spomina, ljudskega znanja, osebne izkušnje in simbolnega mišljenja. V njej so združeni divjad, lovci, vodniki, stare germanske legende, botanična opazovanja in geografsko raziskovanje. Via Eterna je tako mnogo več kot alpinistična smer; je metafora sveta, kakršnega je videl Kugy.
Toda osrednja ugotovitev Ghia je, da se je skozi razvoj njegovega opusa spreminjal tudi sam položaj tega simbolnega središča. V vojnih zapisih (Kriegsbilder) je njegovo središče predstavljala monarhija. Po njenem razpadu se težišče prenese v Julijske Alpe (Dalla vita di un alpinista). Ko postanejo tudi te predmet novih interpretacij, ga prestavi v lastno življenjsko zgodbo (Arbeit, Musik, Berge – Ein Leben). V zadnjem delu (Aus vergangener Zeit) pa središče dokončno izgine.
To ni izraz resignacije, ampak pomembnega spoznanja. Kugy postopoma ugotavlja, da je vse, kar človek postavi v središče svojega sveta, podvrženo minljivosti. Države propadejo. Kulturni sistemi izginejo. Generacije odidejo. Tudi alpinistični ideali se spreminjajo. Zato zadnja knjiga nima več izrazite notranje osi. Namesto povezane pripovedi ponuja niz spominov, podob, srečanj in obrazov. Bralec ni več zgolj prejemnik pripovedi, ampak postane njen soustvarjalec.
V tem smislu zadnja Kugyjeva knjiga predstavlja svojevrstno literarno uresničitev iste ideje, ki jo simbolizira Via Eterna. Središče ostaja prazno. Pomembna ni več točka, temveč povezava med točkami. Eterno ni jedro, temveč krog. Ne trajajo ljudje, ne države, ne smeri. Traja odnos med njimi.
Od tod izhaja tudi druga pomembna ugotovitev. Kugyjevega dela ni mogoče razumeti kot nostalgičnega pogleda nazaj ali kot pasivnega poveličevanja izgubljenega sveta. Čeprav je močno zaznamovano s spominom, je njegova literatura v temelju usmerjena k vprašanju, kako prenesti vrednote iz enega zgodovinskega obdobja v drugo. Njegov odziv na modernost ni zavračanje prihodnosti, ampak iskanje načina, kako ohraniti človekovo notranjo mero v času pospešenih sprememb.
Prav zato ostaja Kugy pomemben tudi danes. Ne kot pionir prvih pristopov, ne kot raziskovalec Julijskih Alp in ne zgolj kot literarni ustvarjalec, temveč kot mislec alpinizma. Njegova dela zastavljajo vprašanja, ki presegajo planinski svet: kakšen je odnos med tehniko in smislom, med dosežkom in vrednoto, med napredkom in izkušnjo, med spominom in identiteto. Odgovori, ki jih ponuja, niso dokončni, vendar kažejo na možnost drugačnega razumevanja človeka in njegovega bivanja v svetu.
Če je moderna doba v alpinizmu ustvarila podobo Goccie cadente, navpične črte, ki se neprestano spušča proti novi težavnosti, potem je Kugyjev odgovor Via Eterna, krog, ki povezuje začetek in konec, preteklost in prihodnost, posameznika in skupnost. V tem krogu se razkriva bistvo njegovega dela in razlog, zaradi katerega njegova besedila ostajajo aktualna tudi dolgo po izginotju sveta, ki jih je oblikoval. Njegova največja dediščina tako ni noben vrh, nobena smer in noben prvenstveni vzpon, temveč zavedanje, da gora ni zgolj prostor človekovega vzpona, temveč tudi prostor njegovega razumevanja samega sebe.

BŠ

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja