Kamniški občan, januar 1973
Povečati število alpinistov, razveseliti vse, ki so že ali še bodo ali pa celo nikoli ne bodo alpinisti, to je bil osnovni namen alpinističnega krsta, ki ga je pred novim letom pripravil alpinistični odsek Planinskega društva iz Kamnika. No, sicer je pa takšna oblika sprejemanja novih članov že kar v navadi, tudi zato, ker izkušeni alpinisti pravijo, da brez uradnega sprejema nihče ne more biti dober alpinist.
Tudi tistega sobotnega večera so se zbrali, tokrat v planinskem domu v Kamniški Bistrici. Ob slovesnem trenutku, ko so v svoje vrste sprejeli dve dekleti (prijaznega videza, a žal ne Kamničanki) in Ceneta (Kramarja) iz Tuhinja, so bili navzoči tudi predsednik občinske skupščine Vinko Bogec, starosta kamniških alpinistov Pavle Kemperle in starejši (po stažu) kamniški alpinisti.
Moram priznati, da smo bili vsi, ki nismo vedeli, kako se takšni stvari streže, kar nekoliko v skrbeh, ko so pred uradno komisijo in »advokate« stopili »krščenci«. Otovorjeni in povezani z vrvmi, prek ramen so jim visela drva, so prišli potrti, kot bi pričakovali, da stvar ne bo tako preprosta.
Najprej so se morah zagovarjati vsi trije skupaj, nato pa se je komisija odločila, da bo izprašala (praktično) vsakega posebej. Teoretično so svoje znanje morah pokazati in dokazati na predhodnih izpitih. Prav ti izpiti pa so »pripomogli«, da je imela komisija malo dela, le tri kandidate.
Vsak nepravilen odgovor na. dvoumno zastavljena vprašanja, vsako odgovarjanje in neposlušnost komisiji, vsak najmanjši »greh« je bil dovolj za kazen, ki so jo morah prestati vsi trije. Najprej sta obe dekleti na zadnji plati občutili udarce rablja, ki je svojo nalogo opravljal z vrvjo, karabini, kuhalico, za kazen pa so morali izpiti tudi neko mešanico, ki je bila vse kaj drugega kot okusna pijača. Najprej pa je bilo treba razložiti tudi vse, kaj človek v hribih potrebuje – zakaj, na primer vleče iz nahrbtnika prazne steklenice, kozarce, krompir, korenje. Vsak nepravilen odgovor je zahteval pravično kazen.
Ne le pri dekletih, tudi pri Cenetu, ki je bil na vrsti zadnji, sta imela zagovornika Tone in Metod precej pripomniti; namesto da bi zagovarjala, sta zahtevala dodatne kazni. Tudi Cene, ki jih je dobil močno več kot obe dekleti skupaj, je svojo kazen junaško prestal; kaj pa je bilo naslednji dan z njegovim zadnjim delom, ga raje nismo vprašali. Pa vendar so se vsi trije zavedali, da jih lahko ob kritičnih situacijah v stenah čakajo še večji napori in težave.
In odslej bodo lahko plezali kjerkoli in kadarkoli kot PRAVI – »KRŠČENI« alpinisti.
TS
