Slovenski narod, 31. december 1929
Ljubljana, 31. decembra 1929
Največji okras naše domovine so planine in zato je naravno, da se je planinarstvo naglo razvilo in je danes najbolj razširjen sport, ki ni omejen samo na gotove sloje, temveč ga goji ves narod. Celo kmetje, ki gledajo po mnogih krajin planince še po strani ali se jim pa vsaj posmehujejo, so jeli spoznavati in ceniti užitke, ki jih nudi hoja po planinah m danes imamo že dosti kmečkih fantov, ki tudi brez puške plezajo na najviše vrhove, zlasti se je pa v gorskih krajih preprosti narod oklenil smučarstva. In ni več daleč čas, ko bo naš kmet spoznal tudi praktično korist smučanja. Ne smejte se, če vam prerokujem, da bodo hribovski kmetje v kratkem hodili na smučkah k maši in nosili gnoj na njiva. Ko zrase generacija, ki se danes v šoli uči smučati, seveda.
Domala vsi slovenski turisti so organizirani v Slovenskem planinskem društvu, ki nudi ob neznani članarini take ugodnosti, da se mora vsakdo čuditi, da že davno ni propadlo. Zato smo tudi trdnega prepričanja, da so največji sovražniki društva tisti, ki so proti zvišanju članarine. Član plača letno le 25 Din, ki se mu pa izplačajo že, če se n. pr. samo enkrat iz Celja pelje na Gorenjsko. SPD je najmočnejše planinsko društvo v državi in ima najnižjo članarino.
Prav zaradi teh velikih ugodnosti, ki jih ne nudijo članom niti največja tuja društva, je dotok tujcev zlasti iz Nemčije in Avstrije tako velik, da danes pri nas že lahko govorimo o rentabilni tujski industriji. Med Nemci iz Nemčije in Avstrije in pa med Čehi naše društvo trživa tak sloves, da se neprenehoma javljajo za člane. Tudi imajo dani večine njihovih klubov Pri nas iste ugodnosti kakor člani SPD, ki imajo seveda rudi reciprociteto z njimi, razen z DOAV — Nemško-avstrijskim alpinskim društvom.
Naj torej tujskoprometni faktorji ne pozabijo, da njih uspehi temelje na SPD!
Ogromnega pomena za naš promet je bil sicer prisrčni sprejem Nemcev ob priliki predlanskega izleta ADACa. Splošnega nemškega avtokluba — čigar sami so napravili v Nemčiji silno reklamo za lepoto naših krajev, še večje pa s priznanjem vljudnosti in gostoljubnosti našega preprostega naroda. Vendar, kaj bi delali Nemci pri nas, če bi SPD ne skrbelo za pota in koče po naših planinah in jih oskrbovalo tako, da hrana v najvišji in najtežje dostopni koči ni več dražja, kakor v Ljubljani, postelje so pa še celo mnogo cenejše, saj vendar si danes že kmet za nezakurjeno sobo upa zahtevati po 25 Din za noč.
Pri tej članarini je sploh težko razumljivo, da SPD more kaj napraviti, pa je bila vendar letos popravljena in izboljšana večina poti in popravljenih in povečanih več koč, da se je število ležišč pomnožilo gotovo za 300.
Za najrazličnejša dela, prenovitve, preureditve je samo letos izdalo društvo nad en milijon Din.
Koliko stane delo v planini, meščan le redko pomisli, omenjam le, da je samo transport lesa in eternita na Kredarico stal 45.000 Din.
Največje delo je društvo letos dovršilo s hotelom — saj te koče vendar ne smemo več imenovati drugače — v Kamniški Bistrici.
Nad milijon Din je torej društvo v enem letu izdalo za investicije, kar pomeni isto, kakor bi rekli, da jih je izdalo v tujskoprometne svrhe. In vendar so podpore, ki jih je društvo prejelo tako mahne, da niti ne krijejo obresti dolga za najnujnejša dela in popravila. Na roko gre društvu z vsem razumevanjem v resnici je železniška direkcija, ki jo lahko imenujemo pokrovitelja društva in s tem tudi našega tujskega prometa. Dobrotniki društva so pa silno redki. Javnost misli, da SPD vso za koče potrebno opravo, kuhinjsko posodo, steklenino, perilo itd. dobi zastonj. Silno se vara, ker mora vse to plačati vse kakor vsak drug kupec. Ker pa ni pravila brez izjeme, zato ima tudi SPD med svojimi redkimi podporniki tvrdko ki vsako leto da za najmanj 50.000 Din materiala brezplačno. Ti tisočaki, ki se vsako leto ponavljajo, so obresti take vsote, da lahko to domačo firmo prištejemo med največje mecene slovenskega naroda. Pri tem pa moramo še omeniti, da mecen nima nobene koristi od planinarstva niti od tujskega prometa. Seveda tudi s hvaležnostjo kupljene reklame ne, ker je ime dobrotnika največja tajnost odbora. Anonimnemu dobrotniku hvala, ki naj mu prinese srečo in mnogo posnemalcev! In črnogledi ljudje tarnajo, da med nami ni več nesebičnosti in idealizma.
Največja znana dobrotnica SPD je pa meščanska korporacija v Kamniku, ki ni dala samo vsega za hotel v Kamniški Bistrici potrebnega lesa, temveč se sploh društvu izkaže ob vsaki priliki in potrebi naklonjeno. Kakšna razlika je pač med kamniškimi meščani in med podružnicami, ki centrali odstopajo nezadostno opremljene in zadolžene koče. Munificenca Kamničanov le pa na lepši dokaz, da znajo ceniti velikanski pomen alpinizma in tujskega prometa za svoj kraj. Žalostno je pa dejstvo, da je to spoznanje po drugih krajih silno redko.
To nepojmovanje tujskega prometa se najbolj izraža v naši nepodjetnosti. Smo namreč še taki, da se pritožujemo, češ, da ni tujcev, v resnici jih je pa mnogo več, kakor imamo prostora. Da naš komfort preneha že na višini malomestne oštarije, ni treba niti omenjati, telefon in kopalne sobe pa naš hotelir smatra še za nedosegljiv luksuz. Vendar bomo pa morali spoznati resnico starega pregovora: Najprej štalica, potem kravica — drugače bomo odgnali še to, kar je za nas zaslužila lepota naših krajev, naš zrak in naše bistre vode. Dalmacije pa niti žarko solnce ne bo rešilo, če bo šlo tako indoletno in apatično naprej — ali bo pa ves dobiček zlate tujske industrije ostal v rokah podjetnih tujcev, ki bodo pokupili obal in zidali moderne hotele.
Kakšen je bil letos obisk naših planin, še ni izračunano, pač je bil pa večji, kakor drugega leta, čeprav so se najbrže dohodki koč zmanjšali. Kakor povsod, se tudi v planinah opaža pomanjkanje denarja.
Pred vojno je vsakogar ženiralo ostati pred kočo, danes pa gre izletnik v njo le v skrajni potrebi, da si prihrani vstopnino. Enodnevne ture so zaradi ugodnih železniških zvez vedno pogostejše, tako da so izdatki minimalni, ker turisti neso provijant seboj.
Med planinami je še vedno najbolj obiskano Triglavsko pogorje, zlasti pa Vrata, Kredarica in vrh Triglava, zelo se je pa pomnožila frekvenca na Mojstrovko, odkar imamo pot tostran državne meje. Povzdignilo se je zanimanje tudi za nizka predgorja v škofjeloški okolici in po Zasavju, kamor zlasti radi prihajajo Zagrebčani. Polhograjski Dolomiti in Loški hribi bi pa imeli lahko še mnogo več obiskovalcev, če bi bilo dovolj prenočišč v Škofji Loki in bi bila tamkajšnja podružnica tako agilna, kakor je litijska, ki je pritegnila na sebe Hrvate.
Za izletnike je pa najbolj privlačna Kamniška Bistrica, ki to zasluži po svoji lepoti, in je v novem hotelu tudi razvajen izletnik z vsem preskrbljen. Da se frekvenca še povzdigne, je pa na Kamničanih, ki naj poskrbe, da bo tudi pozimi reden in zanesljiv avtobusni promet.
Da so naše planine tudi tujemu svetu znane, ima mnogo zaslug propaganda SPD, ki v inozemstvo pošilja slike in diapozitive najlepših krajev in vrhov, doma pa skrbi za povzdigo planinarstva s prirejanji predavanj, ki kažejo, kako je razvito drugje, n. pr. predavanje kapetana Fincha o Mont Everestu i. dr. — Tudi Janko Mlakarjeve kozerije v radiu delujejo v tej smeri, a »Planinski vestnik« opisuje naše planine m uspehe naših planincev z dobrimi članki in lepimi slikami naših odličnih foto-amaterjev.
Nesreč je bilo tudi letos preveč, saj so planine zahtevale tri žrtve. Habeta, Brandta in Bračiča, za četrto žrtev pa še z veliko verjetnostjo računamo, če pomislimo, da za izgubljenim Deklevo še ni nobenega sledu. K vsem nesrečam je SPD poslalo rešilne ekspedicije. Da bi stal v Ljubljani vedno pripravljen avto za take ekspedicije, je pa popolnoma nemogoče iz finančnih razlogov.
Skrajno slabo finančno stanje, ker se pač društvo mora vzdrževati samo brez znatnejših podpor pri prenizki članarini, zabranjuje tudi vse razgovore o realiziranju najpotrebnejši in najlepših načrtov v prihodnjem letu. Zato mora biti l. 1930. leto varčevanja in iskanja virov novih dohodkov za odplačevanje dolgov. Če bi teh ne bilo, bi SPD gotovo takoj pričelo graditi veliko kočo, še raje pa hotel na Veliki Planini. A za to prepotrebno stavbo danes ni mogoče niti določiti prostora, ker še ni znana trasa nameravane žične železnice. Nemogoče je misliti na prepotrebno povečanje depandanse hotela »Zlatorog«, na neobhodno potrebno kočo na Križkih podih in na enako potrebno na Podih pod Skuto
SPD ima dosti podružnic, ki so se letos pomnožile za kozjansko v Laškem in za ono v Poljčanah. Kako posamezne izpolnjujejo svojo nalogo, vedo same najbolje. Tudi take so med njimi, ki jim je bistvo obstanka le lokalni patriotizem in tudi ona neizkorenljiva naša lastnost, ki jo Nemci imenujejo »Vereinsmeierei«. Če bi odborniki podružnic delali tako požrtvovalno, kakor v centrali, ki ima za vse ogromno delo le enega plačanega uradnika, a tajnik in blagajnik žrtvujeta vse popoldneve, pa tudi mnogo večerov in noči, bi lahko govorili o preporodu SPD.
V znamenju požrtvovalnega dela v novo leto!
Nečlan
Alpinist išče visokih gora zaradi njih samih. Svojevrstna, mogočna lepota velegorja dviga opazovalca nad vse zemske krasote. S skrajnim naporom duševnih in telesnih sil in tveganem osebnosti zavzame pravi planinec gorske vrhove. Iz zopet in zopet se pojavljajočega hrepenenja, nanizati eminentna doživetja, je nastalo eno veliko gibanje, ki ga nazivamo alpinizem. Pri nas je alpinizem pravzaprav še mlad, vznikel je koma pred kakimi sedmimi leti. Sicer segajo njegovi početki že par desetletij nazaj toda bili so le malokateri, zlasti Slovenci, ki so se z alpinizmom resno bavili, ki so znali ceniti najgloblje vrednote gora in hoje po gorah. Večinoma so bili to tujci, zlasti Čehi in Nemci. Zadnja leta pa se je alpinizem tudi v Sloveniji povzpel s primitivnega, začetniškega nivoja na prav častno mesto, kar dokazuje ravno dejstvo, da smo s svojimi uspehi na polju veleturistike — vsaj v danih krajevnih razmerah — presenetili celo narode, ki goje alpinizem če že ne tradicionalno, pa vsaj skozi mnogo daljšo dobo, kakor mi. Nemala zasluga za tolik napredek alpinizma gre med drugim tudi turistovskemu klubu »Skala« v Ljubljani in njegovi podružnici na Jesenicah.
Ustanovitev TK »Skale«
T.K. Skala bo v sledečem letu praznoval desetletnico obstoja. Iz peščice planincev, ponajveč dijakov, ki so se strnili v družbo, katere namen naj bi bil organizirati sprva izlete, nato že daljše ture, končno v posameznih skupinah težje, plezalne ture, je nastal klub »Skala«. Prvotno brez vsakih pisanih statutov. Je bazirala ta mlada organizacija edino na planinarski tovarišiji ljubav do krasot divje narave, da je spajala v eno družino, ki je pohitela o vsaki priliki, bodisi ob tem ali onem letnem času, iz doline na solnčne vrhove. Kaj so pravzaprav ti mladi ljudje hoteli, menda sami niso dobro znali, bilo jih je samo hrepenenje postati vzornim planincem. To naj ponazori sledeč slučaj iz klubovega udejstvovana v njegovih prvih letih: l. 1921 je priredila podružnica TKS na Jesenicah tekmo, pri kateri je šlo za to, kdo bo prišel prvi z Jesenic preko Golice na Stol.
Namen in cilji kluba
Šele po enem letu obstoja, ko je število jelo rasti, se je klubsko delovanje bolj usmerilo in uredilo v pravilih, ki so se od leta do leta izpopolnjevala, kakor so pač zahtevale razmere, posebno pa rastoče zanimanje za planinstvo. Tedaj so voditelji kluba šele začeli resno razmotrivati, kakšne naloge so si stavili z ustanovitvijo kluba, ko je vendar že davno obstojala sorodna organizacija Slovenskega planinskega društva. Te naloge si je klub začrtal v svojih pravilih, ki mu nalagajo, da ima gojiti in širiti turistiko v vseh panogah in pospeševati spoznavanje jugoslovanske zemlje, kar dosega v prvi vrsti s tem, da vežba svoje člane v turistiki in smučarstvu in da propagira alpinsko fotografijo, v drugi vrsti pa s širjenjenji alpinske literature potom strokovne knjižnice in da si prizadeva širiti vrste idealnih planincev. Posebno važnost so skalaši polagali že takoj iz vsega početka na smučarstvo. To iz razloga kontinuitete udejstvovanja v turistiki v zimskem času, kakor se je povdarjalo in smatralo za potrebno zlasti iz zdravstvenih razlogov. Tako vidimo, da je »Skala« prvi klub v državi, ki je v letu 1922 priredil prvo smuško tekmo, namreč v Planici, katere se je udeležilo nad 30 smučarjev. Skala je štela že takrat okoli 50 smučarjev, za tiste čase, ko je bil na ljubljanskih ulicah smučar še zelo redka prikazen in ko so vrli Ljubljančani še ugibali, kaj pravzaprav delajo Skalaši s temi preklicanimi dilami — prav lep kader.
Agilno delovanje
Smučarske tekme je prirejal klub pozneje, njegovi člani so se z uspehom udeleževal: tudi tekem drugih tuzemskih klubov in so tudi na mednarodnih tekmah dosegli razmeroma lepe uspehe. Vse te tekme so bile običajne, na več 30 kilometrske ob neznatnih vzpetinah, za proslavo 5-letnice pa je priredil klub tekmo na 50 km dolgi progi na Bledu.
Pokazala je, da so naši smučarji tudi takim naporom kos klub temu. da v naših krajih niso dani vsi potrebni pogoji, zlasti ne sijajne snežne razmere. Sčasoma so se začeli s smučarstvom ukvarjati tudi drugi klubi in je organizacijo smuških tekem prevzel Jugoslovenski zimsko – športni savez. Že par let nato pa je Skala priredila prvo smuško alpsko vožnjo s Kredarice v Mojstrano. Bila je to prva izrazito alpinska smuška prireditev v državi, dosedanje običajne tekme pa je klub črtal iz svojega progama, ker njegovemu značaju niso več odgovarjale.
Skoro vzporedno z razvojem smučarstva, toda počasneje, je napredovala Skala v plezalstvu, ker je ta panoga turistike našla odmeva le pri posameznih. Šola našim plezalcem je bil Šmarnogorski Turnc, izpopolnitev pa v Kamniških planinah. Turska gora, Greben Rinka – Skuta, Zeleniške špice, Brinškov kamin so bile prve ture Skalašev, ki so z velikim navdušenjem zavzemali žareče vrhove sivih skal in se niso strašili žrtev, ki so jih zahtevale planine od njih. Že drugo leto obstoja je zadela klub težka izguba, ko se je ponesrečil mladi Carletto Tauzher na Turski gori v cvetju mladosti dasi še tako mlad, vendar eden najodličnejših klubovih pionirjev. Naslednje leto so se povzpeli kar dvakrat preko Severne triglavske stene, kateri je sledila stena Prisojnika, na kar je začel dr. Klement Jug zmagoslavni pohod preko Julijskih in Kamniških planin. Njegove ture, ena zanimivejša od druge, iz večine zelo težke, posebno še zato, ker jih je napravil mnogo sam brez tovariša, so popisane v Planinskem vestniku letnikov 1924 do 1926. Žalibog je moral tudi ta mladi, tako na poti alpinistike kakor znanosti tolika obetajoč mož, vzor pravega planinca, darovati svoje življenje mogočnim planinam. Z dr. Jugom se začenja v Skali pravo velturistično, alpinsko udejstvovanje, ki je dandanašnjega dne doseglo uspehe, kakor jih niti priznani inozemski, izhajali v naše planine reševat probleme, a so jih rešili domačini sami. Med najvažnejše spadajo plezalne ture preko: Severne stena Špika, v dveh smereh preko sten Vel. Draškega vrha, Mal. Draškega vrha, Kukove špice, severozahodne Šrkrlatice, Rjavine, Severne stene Jalovca, Sevorozap. stene Široke peči, grebena Vevnica – Zadnja Ponca, Sovatna, Pihavec, grebena Vel. Dovški Vršič – Rokav, Severne stene Mojstrovke, zlasti pa bera ekstremno težkih smeri v Severni triglavski steni: Gorenjska in Skalaška smer, ter Sev. stene Tosca. Obiskali pa so člani TK Skala tudi več vrhov v Dolomitih in Visokih Turah. Popis vseh teh tur bo Skala objavila, tako, da se bodo mogli seznaniti z njimi tudi drugi planinci.
Trenutno dela Skala na izdelavi kulturno-alpinskega filma, ki bo prikazal krasote gorskega sveta Dravske banovine, posebno panoramo Julijskih Alp, vsaj nekoliko ponazoril stopnjo naša alpinistike, predočil gorska letovišča in industrijska središča in šege naveza sorskega ljudstva — vse to vpleteno v pripoved katere vsebina je zajeta iz življenja naših planincev. Film se je bližal svoji dovršitvi, ko je klubovo filmsko podjetje pod vodstvom silno agilnega prof. Ravnika začetkom poletja zadela nezgoda, ko se je Mirko Kajzelj, eden glavnih predstaviteljev filma ponesrečil v severni steni Prisojnikove Glave. Kajzelja je moral nadomestiti drugi član, s katerim so se morale vse te scene ponovno filmati. S filmom želi klub Skala poleg tega, da pošilja po domovini in v inozemstvo diapozitive najboljših posnetku v iz naših planin v svrho prireditve predavanj, po svojih močen podpreti propagando za tujski promet, ki je za našo pokrajino že danes zelo važen gospodarski faktor.
