Kraški rob

NAŠ STIK

April 2000: Ta je potem postala skrivnostna roža Juliusa Kugyja, tržaškega botanika in ljubitelja Julijskih Alp, ki pa jo je vse življenje zaman iskal.

REKREACIJA

Ko se je v davni preteklosti izoblikovala kotanja Tržaškega zaliva, so tektonski procesi dvignili plasti in jih nagubali. Ponekod je prišlo do prelamljanja gub in narivov starejših plasti nad mlajše. Tako je nastala tako imenovana luskasta zgradba, ki se kaže v slikovitih stopnjah.

To je ime za slovenski del te skalne pregrade (poteka namreč od Italije in se nadaljuje v Hrvaško). Glavnina Kraškega roba je med Socerbom do Podpečjo. Vzporedna stopnja teče tudi med naseljema Gračišče in Sočerga. Za ta del Krasa veljajo nekatere značilnosti: meja med apnencem in flišem, podnebna meja (submediteran), posebno rastje (oljka, smokva, lovor, črničje, vinska trta in vrsta druge mediteranske flore), bogata arheološka dediščina in strateška lega (tu je tekla meja med Beneško republiko in Habsburškim cesarstvom na kar nas spominja vrsta obrambnih stolpov). Velja omeniti tudi izreden razgled na Tržaški zaliv. Lokalni endemit in najznamenitejša rastlina Kraškega roba je Tommasinijeva popkoresa, ki uspeva med potokom Glinščica, Buzetom in Istrskimi Toplicami. Najdemo jo predvsem v previsnih stenah. Znamenit grmiček je bleda obloglavka, ki je nekoč zašla v mnogo hladnejšo dolino Trente. Tam jo je pred dvesto leti našel znameniti botanik Balthasar Hacquet. Ker pa je bil najdeni primerek krmežljav, se mu je zdelo, da ima pred seboj novo vrsto, ki jo je poimenoval Scabiosa trenta. Ta je potem postala skrivnostna roža Juliusa Kugyja, tržaškega botanika in ljubitelja Julijskih Alp, ki pa jo je vse življenje zaman iskal.

Kraški rob je znan po izjemni pestrosti ptičjih vrst. Pogledi na nekatere ptice, ki se pri vrtoglavi hitrosti spretno podijo ob skalovju skalnega roba, nas bodo presenetili. Naštejmo nekatere vrste: puščavec ali modri drozg, slegur, planinski hudournik, skalni golob, krokar, kavka, velika uharica, kanja, navadna postovka, skalni plezalček idr. Pred dobrim desetletjem je na Kraškem robu gnezdil tudi planinski orel, danes pa je le še v hrvaškem delu Čičarije in na Učki. Ptice so bile razlog, da se je pred leti zaiskrilo med domačini in tistimi, ki jim je Kraški rob prav tako zelo pri srcu – prostim plezalcem. Ti so pred dobrim desetletjem v teh stenah odkrili pravi plezalski raj. Danes je v plezališčih Črnega Kala, Osapski steni, Mišji peči, Podpeči in Štrkljevici speljanih vrsto izjemno težkih smeri. Ker pa naj bi plezalci motili gnezdišča ptic, sta danes Podpeč in Štrkljevica za plezanje zaprta.

Primorski planinci so po Kraškem robu med Hrastovljami, Podpečjo, Socerbom, Tinjanom Rižano, Kubedom in Lačno nadelali krožno markirano pot imenovano Pot gradov. Del te poti bo tudi naš cilj. Izhodišče je po vsem svetu znana vasica Hrastovlje. Do nje pridemo s ceste Črni Kal – Rižana. Na vzpetini nad vasico stoji romanska triladijska cerkev sv. Trojice. Freske je leta 1490 naslikal Janez s Karstva. Med njimi je najznamenitejši cikel Mrtvaški ples. Od cerkve nas markacije povedejo proti Rižanski dolini (poleg običajnih Knafeljčevih markacij bomo našli še oznake Evropske pešpoti E6). Skozi vas pridemo do kolovoza, stopimo čez most in nekaj višje zavijemo desno na precej skrit odcep stezice, prečkamo železnico ter se v ključih po dokaj nerodni poti vzpnemo do makadamske ceste in table Zanigrad. Pri samotni cerkvi sv. Štefana se nam odkrije lep razgled po okolici. Skozi zapuščeno vasico spet stopimo na kolovoz. Kmalu naletimo na odcep poti v desno pod steno Štrkljevica. To je sicer eden najatraktivnejših delov Poti gradov, ki pa je žal zaprt. Na to nas opozori tabla. Pred leti je pot potekala po ti. Matejevi polici prek stene, kjer so nam pri napredovanju pomagali vklesani stopi, klini in jeklenice. V steni so tudi ostanki bivaka beneške utrdbe. Vsega tega si danes ne moremo več ogledati od blizu, saj so klini zviti in neuporabni, stopi pa zabetonirani. Spet še en znak človeške neumnosti! Najprej gradimo, da potem podiramo. Nadaljujemo po kolovozu do naslednje table prepovedi. Ker pa obhod poti ni označen (in to je Evropska pešpot!), nimamo veliko izbire, zato se po stezici desno vzpnemo do bližnjega kolovoza, ki nas privede v Podpeč.

V vasici je več zgodovinskih znamenitosti, že od daleč pa zbuja pozornost okrogel obrambni stolp. Pod njim je v steni obzidana jama Grad, ki je vaščanom rabila kot zatočišče v času turških vpadov (do tja nas vodi zavarovana turistična stezica). Mimo razgledne cerkve sv. Helene se skozi vas vzpnemo do zadnje hiše (na levi). Skriti odcep poti v desno nas skozi gosto podrast privede pod steno. Tu imamo dve možnosti, ali navpična zavarovana Pot bratov Ivančičev čez Majino polico ali lažja pot. Prva je v stilu italijanskih ferat, druga pa na gladkih ploščah prav tako terja nekaj spretnosti. V dobre četrt ure smo na Vrhu Sten (456 m) imenovanem tudi Zjat. Prostran razgled nam bo poplačal ves trud. Do izhodišča se vrnemo po isti poti. Hoje v eno smer je za 2 uri, nazaj pridemo nekaj prej, višinske razlike je 300 metrov. Od Zjata bi lahko po prijetni in nezahtevni stezici nadaljevali do Črnega Kala (dobri 2 uri), vendar je to že samostojen izlet, za katerega moramo imeti urejen prevoz. Zemljevidi: planinski, Slovenska Istra, izletniški, Primorje in Kras, Slovenska obala in zaledje (vse 1:50.000), Istra (1:100.000), Atlas Slovenije in topografski, Kozina (1:25.000).

Vladimir Habjan

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja