Arhivski film iz leta 1936, ki ga je objavil Filmarchiv Austria, ponuja zanimiv vpogled v svet, ki je danes skoraj nepredstavljiv. Delo in le delo gozdnih delavcev, posek drevja, odstranjevanje lubja, spravilo lesa iz gorskih gozdov po drčah, plavljenje po hudournikih in rekah ter nadaljnjo predelavo v lesni industriji. Film prikazuje čas, ko je bila lesna panoga še pretežno odvisna od človeških mišic, ročnih žag, sekir in znanja generacij gozdnih delavcev.
Za prebivalce alpskih dolin je bil les stoletja najpomembnejša surovina. Težava pa ni bila le posekati drevo, temveč ga spraviti do doline. Danes se po brezštevilnih gozdnih cestah vzpenjajo traktorji, zgibniki in žični žerjavi, nekoč pa tega ni bilo. Drevesa so največkrat posekali poleti, jih obelili in pripravili, pozimi pa so jih po zasneženih pobočjih s pomočjo lesenih drč, vlak in sani spuščali proti dolinam.
Pravi izziv se je začel šele tam. V blatu.
Ko so spomladi ali jeseni vode narasle, so hlode začeli plaviti po potokih, hudournikih in rekah. Plavljenje lesa je bila prava umetnost. Vodotoki so morali imeti dovolj vode, a ne preveč. Če je bilo vode premalo, so hlodi obtičali. Če je bilo vode preveč, so jih lahko odnesli hudourniki in poplave.
Najzahtevnejši so bili ozki soteski odseki. Tam so se hlodi pogosto zagozdili v skale, previsne stene ali drug drugega. Tako so nastali veliki zastoji, ki so jim ponekod rekli kar »zamaški«. Na videz nedolžna zagozditev se je lahko v nekaj urah spremenila v več sto kubičnih metrov veliko gmoto lesa, ki je zadrževala vodo. Če se je takšna ovira nenadoma razdrla, je po dolini planil smrtonosen val hlodov in vode.
Zato so obstajali posebni delavci, ki bi jim danes skoraj lahko rekli gorski reševalci za les. Njihova naloga je bila, da so se povzpeli na zagozdene kupe hlodovine, poiskali ključni hlod in ga sprostili. Delo je bilo izjemno nevarno. Če so ocenili napačno, se je lahko celotna gmota v trenutku sprožila in človeka pokopala pod seboj.
V številnih alpskih pokrajinah, tudi na Slovenskem, so prav zaradi plavljenja gradili posebne zajezitve in vodne pregrade. Te so zbirale vodo, nato pa so jo ob pravem trenutku spustili v strugo, da je nastal umetni val, ki je ponesel hlode proti dolini. Marsikateri gorski potok, ki ga danes občudujemo kot naravno zanimivost, je bil nekdaj del natančno načrtovanega lesnega transportnega sistema.
Ob ogledu takšnih arhivskih posnetkov hitro postane jasno, kako zelo se je spremenilo delo v gorah in gozdu. Danes pogosto poslušamo nabijanje, kako zahtevno je delo v kmetijstvu in gozdarstvu. Kar v veliki meri tudi drži. Vendar si ob sodobni mehanizaciji težko predstavljamo vsakdan naših prednikov. Tisto, kar danes opravi stroj, je nekoč opravilo deset ali dvajset ljudi. Brez motornih žag, brez hidravlike, brez gozdnih cest, brez radijskih zvez in brez zaščitne opreme.
Gozdni delavec tistega časa ni odhajal domov po osmih urah dela v kabini stroja. Domov se je vračal po dnevu, preživetem s sekiro, žago, konji, s sanmi ali na spolzkih hlodih nad deročo vodo in v njej. Velikokrat šele potem, ko je iz soteske rešil še kakšen neposlušen hlod.
Arhivski film zato ni zgolj dokument o lesni industriji. Je opomnik na ta vse bolj brezglavi jamrajoči svet, v katerem je bilo življenje v gorskih pokrajinah bistveno bolj povezano z naravnimi ritmi, fizičnim delom in tveganji, kot si jih danes sploh še znamo predstavljati. Morda tudi zato stare fotografije in filmi ne prikazujejo zgolj preteklosti. Prikazujejo, koliko znanja, iznajdljivosti in trdega dela je bilo potrebnega, da je les iz odmaknjenih gorskih gozdov sploh prišel do doline, žage in nazadnje do človekovega doma. Bo kdo spoštoval preteklost in zato poleti obelil hlod?
