primer ferate Walserfall in vprašanje javnega financiranja gorskih atrakcij, infrastrukture …
V Val Antigorio v Piemontu so morali pred kratkim zapreti ferato Walserfall (kateri smo pred kratkim namenili nekaj prostora), eno najbolj obiskanih v regiji. Razlog je padanje kamenja, ki je pretrgalo varovalno jeklenico. A zgodba je veliko širša od ene zaprte poti: razkriva sistemski problem, ki se pojavlja povsod tam, kjer se gorski prostor spreminja v turistični produkt, pogosto z javnim denarjem.
Ferata, ki je bila sporna že ob rojstvu
Walserfall je nastala leta 2020, ko je občina Baceno s pomočjo evropskih in regionalnih sredstev uredila novo zavarovano pot ob slapu Agàro. Projekt je stal 65.994 evrov, od tega je 28.546 evrov prispevala Evropska unija prek Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP). Preostanek je financirala dežela Piemont.
Že takrat so se pojavile kritike. Stena ob slapu je gladka, skoraj brez naravnih razčlemb, zato je bila ferata izjemno invazivna: zahtevala je gosto mrežo jeklenic, stopničk in opor. Organizacija Mountain Wilderness je opozarjala, da tak poseg ni le estetsko vprašanje, temveč tudi konceptualno: ali je res smiselno v občutljivo gorsko okolje vnašati težko infrastrukturo, ki bo zahtevala stalno vzdrževanje in bo dolgoročno bremenila lokalno skupnost.
Napovedana težava, ki je postala realnost
Letos je z vrha stene padlo več kamnov (skal?) in pretrgalo glavno varovalno jeklenico. Občina je ferato zaprla, saj je železna pot brez varovanja nevarna. To je točno tisti scenarij, pred katerim so opozarjali kritiki: infrastruktura v naravnem okolju ni statična. Gore se spreminjajo, kamni padajo, vreme dela svoje.
Ko se nekaj zgodi, pa se pojavi vprašanje: kdo je odgovoren?
Občina mora zagotoviti vzdrževanje, zavarovanje in zapiranje poti ob nevarnosti — vse to pa pomeni dodatne stroške, ki jih nosi skupnost.
Ferata ni nevtralna infrastruktura
Primer Walserfall odpira širšo razpravo o tem, kaj ferata sploh pomeni. Ni le »kabel in nekaj stopničk«. Je naprava, ki spremeni kraj: poveča obisk, pogosto eksponentno, privabi ljudi, ki prej tja ne bi zašli, ustvari implicitno obljubo varnosti: »tu lahko greš, nekdo je preveril«, spremeni ravnotežje med človekom in gorskim okoljem.
Ko se infrastruktura enkrat postavi, se spremeni tudi pričakovanje: nekdo mora skrbeti, da je varna. Nekdo mora odločiti, kdaj jo zapreti. Nekdo mora plačati popravila. In nekdo bo odgovarjal, če gre kaj narobe.
Vprašanje, ki ga ne moremo več ignorirati: kontroliran razvoj podeželja ali razvoj atrakcij?
Najbolj občutljiv del zgodbe je financiranje. Ferata Walserfall je bila delno financirana iz sklada, ki naj bi podpiral razvoj podeželja (pogosto se uporablja tudi sklad za okrevanje, po novem bo šlo tudi iz obrambnega za dvojno rabo, zadnji, ki bo po tej krizi še nima izvirnega imena). A tu se pojavi očitno neskladje: ali je jeklena konstrukcija na občutljivi steni res tisto, kar krepi podeželske skupnosti, lokalno ekonomijo in trajnostne prakse?
Kritiki opozarjajo, da takšni projekti (zelo očiten so tudi kolesarske steze, če gledamo širše) pogosto: služijo kratkoročnim turističnim ciljem, gradbenikom, ne ustvarijo trajnih delovnih mest, zahtevajo stalne stroške, in dolgoročno obremenjujejo občine, ki nimajo sredstev za vzdrževanje.
Walserfall je tako postala simbol širšega evropskega trenda, kjer se gorski prostor »valorizira« z novimi atrakcijami, ne da bi se resno razmislilo o posledicah.
Čas za drugačen pogled na gore
Primer Walserfall bi lahko postal priložnost za premislek. Nekateri kraji preprosto ne potrebujejo novih struktur. Potrebujejo: bolj premišljen odnos, več spoštovanja do naravne dinamike, manj slepe vere v infrastrukturo, in več odgovornosti — tako individualne kot kolektivne.
Gore (planine, hribi, griči) niso zabaviščni park. So živi, spreminjajoči se prostori, kjer je tveganje del izkušnje. In kjer vsaka nova jeklena konstrukcija nosi posledice, ki jih pogosto občutimo šele, ko se nekaj zalomi.
Ponekod še imajo okoljevarstvene organizacije, ki vsaj malo razburkajo sceno, v tem jezičnem prostoru, pa je oblast kar pokupila glas in ustvarila tišino, …
