Zakaj je idealiziranje državnih odprav na osemtisočake pogosto iluzija, ki je tesno povezana z idealiziranjem posameznih alpinistov? – Část je občutek velike etične, moralne vrednosti! Mar res?
Kot lahko povsod vidimo, je res le to, da »drek vedno priplava na površje«. Izzivanje s podeljevanjem priznanj in povzdigovanjem osebnosti, ki to, če gledamo (i)z več, (ni nujno, da vseh) strani, nima prav posebnega smisla, lahko vodi in izraža v to, da se kdo s slabimi lastnostmi, značajem zlahka prebije v ospredje, na visok (tudi částen) položaj. Da ne bomo prehitro pometali pred lastnim pragom, zapravljali čas in javno ugotavljali (vse pride na vrsto ob svojem času) zakaj se npr. v muzeju tako bojijo za »dobro ime,« da lahko (pol)kriminalno in brez pravnih posledic najamejo »strokovnjaka,« ki vdre v računalnik pokojnega alpinista, si raje oglejmo, s čim se ukvarjajo Poljaki, o čem tam pišejo novinarji v časopisih, ki jih, kot kaže, še ni povsem udaril »obvladovalni molk demokracije,« …
Poljska nacionalna odprava na K2 pozimi 2018 je bila zamišljena kot vrhunec tradicije »poljskega himalajskega čudeža«. Država je v projekt vložila več kot 15 milijona zlotov, od tega milijon neposredno iz proračuna. A namesto zgodovinskega uspeha je odprava postala učbenik, kako hitro se lahko nacionalni miti sesujejo, ko se srečajo z realnostjo visokogorskega delovanja, slabim vodenjem in človeškimi egoti.
Alpinist Adam Bieleckiv svoji novi knjigi Bez szlaku razkriva, kako se je odprava, ki naj bi bila simbol državnega ponosa, spremenila v niz konfliktov, improvizacij in škandalov. Že ob prihodu v bazni tabor je bilo jasno, da je idealizirana podoba »nacionalne odprave« daleč od resničnosti.
»Naj bi bila to fensi baza! Kje so ti milijoni?«
Adam opisuje trenutek, ko je ekipa prispela v bazni tabor K2 in tam našla: dotrajane šotore, stare grelnike, obrabljene termovke in opremo, najcenejše agencije v Karakorumu.
Njegovo upanje je postalo simbol razočaranja: »Naj bi bila to fensi baza! Naj bi bila udobna, ampak je zanič! Kje so ti milijoni!«
Vodja odprave, legendarni Krzysztof Wielicki, je vsako razpravo prekinil z: »Baza je super in ostane tukaj.«
A prav tu se začne bistvo problema: nacionalne odprave pogosto temeljijo na simbolih, ne na realnih potrebah ekipe. Denar, politika in pričakovanja javnosti ustvarijo pritisk, ki ga gore ne priznavajo.
Ko se idealizirani junaki sprejo med seboj
Napetosti so naraščale iz dneva v dan. Plezalci so se delili v skupine, delo je bilo po Bieleckovih besedah slabo organizirano, konflikti pa so se stopnjevali.
Vrhunec je bil izbruh Denisa Urubka, Rusa s poljskim potnim listom, ki je v medijih izjavil, da so Poljaki: leni, šibki, zgube in celo lažnivci.
Wielicki ga je soočil: »Kako si lahko kaj takega napisali o nas?«
»Nisem jaz novinar, je,« je odvrnil Urubko.
»Ampak novinar je to napisal, ker si mu tako rekel!«
Ko je Urubko, kljub prepovedi, samovoljno poskusil vzpon na K2, je vodstvo reagiralo z bizarno kaznijo: spremenili so mu geslo za internet. To je bila točka, ko je postalo jasno, da odprava ni več ekspedicija, temveč razpad sistema.
»Vstanite! Gore zahtevajo žrtve!« (Kje smo že to slišali?)
Bielecki opisuje, kako jih je Wielicki vsako jutro zbujal s krikom: »Vstanite! Gore, zahtevajo žrtve! Pojdite prekleto že na vrh!«
Spoštovanje do njegove plezalske veličine je ostalo, a Bielecki je bil jasen: Wielicki je bil izjemen alpinist, a slab vodja.
Manjkale so mu: medosebne veščine, sposobnost reševanja konfliktov, pripravljenost poslušati mlajše sposobnost motivirati ekipo.
Ko se nacionalni mit sreča z realnostjo, se pokaže, da vrhunski plezalec ni nujno tudi vrhunski menedžer.
Državni milijoni, razpad sistema in ena svetla točka
Odprava se je končala brez uspeha. Stala je več kot 15 milijona zlotov, večinoma iz državnih sredstev.
Edina svetla točka je bilo junaško reševanje Elisabeth Revol in Tomasza Mackiewicza, ki sta ga izvedla Bielecki in Urubko ter kolegi. A tudi ta zgodba je bila polovična — Mackiewicza niso mogli rešiti.
Zakaj je idealiziranje nacionalnih odprav problematično?
Poljska odprava na K2 je šolski primer, zakaj je idealiziranje državnih himalajskih projektov pogosto nesmiselno:
1. Gore niso nacionalni projekti, temveč realni sistemi tveganja. Ne priznavajo zastav politik ali državnih investicij.
2. Nacionalni ponos ustvarja pritisk, ki povečuje tveganje. Ekipa mora »upravičiti« milijone, kar vodi v slabe odločitve.
3. Veliki plezalci niso nujno dobri vodje. Vodenje odprave zahteva psihologijo, organizacijo, komunikacijo — ne le moč in slavo.
4. Državni denar ne zagotavlja kakovosti. K2 2018 je pokazal, da lahko milijoni izginejo v birokraciji, improvizaciji in slabem planiranju.
5. Nacionalne odprave pogosto razkrijejo več o ljudeh kot o gorah. Ego, konflikti, zamere in medsebojno nezaupanje so pogostejši kot hero(j)izem.
Epilog: vrh, ki ga je osvojila druga kultura
Januarja 2021 je na K2 prvi zimski pristop opravila nepalska ekipa.
Mirno, organizirano, brez nacionalne drame.
S tem pristopom je »padel« še zadnji »neosvojeni« zimski osemtisočak — in hkrati mit, da so velike državne odprave edina pot do zgodovine.
