NeDelo 29. september 2002
Že šestnajsto poletje dvainsedemdesetletna Marija Rahne peče kruh v kuhinji koče pri Triglavskih jezerih. Pozimi, spomladi in jeseni pa že dvanajst let kuha in pospravlja v koči na Komni. Dolina jo vidi le za teden ali dva. To poletje je le enkrat prenočila pod 1500 metri nadmorske višine. Bilo je junija, ko je odhajala s Komne in naslednji dan že s helikopterjem poletela k Triglavskim jezerom. Prav danes se spet vrača v dolino, kjer bo ostala dva tedna. Obiskala bo zdravnika, odšla za dan ali dva na morje in predvsem obiskala vse sorodnike in znance: »Da me ne bodo pozabili,« pravi hribovska žena Marija Rahne.
Pred petnajstimi leti je Marija postala Marika. Bilo je poletje, prvo leto zasluženega pokoja, ko se je po telefonu oglasil tajnik planinskega društva Ljubljana matica. Da bi v koči pri Triglavskih jezerih nujno potrebovali pomoč. Za krajši čas, morda mesec, dva. In Marija se je pri 52 letih podala na pot. Nikoli ni bila hribovka, redko je pospravljala tuje postelje in nikoli ni kuhala več kot za peščico ljudi. A bila je vedno pripravljena priskočiti na pomoč. In tam gor, pod vršaci, med gorskimi rožami in zelišči, gor, med dobrimi ljudmi, je Marija postala Marika. Marika je samo v hribih. In Marika je že petnajst let, vsak dan, razen tisti teden, dva, ko obišče dolino. Takrat je Marija. Marija, ki hrepeni, da bi čimprej spet postala Marika.
Rodila se je v Vesci pri Vodicah, v vasi s šestnajstimi hišami. Petintrideset let je stala za predilnim strojem v podjetju Induplati v Jaršah pri Domžalah. Nikoli se ni poročila in nikoli ni imela otrok. Ostala je doma, pomagala na bajtarski kmetiji, nabirala je borovnice in gobe, kuhala sokove in marmelade, se potikala po gozdovih in le redko jo je pot zanesla višje, med skale. Kriva je bila Zinka Kostanjšek, dolgoletna oskrbnica koče na Triglavskih jezerih, ki je znala navdušiti. Prvo leto je Marika vse poletje pospravljala sobe, skupaj 130 ležišč. “Ko smo ženske odhajale v dolino, bila je že jesen, ko so tisti macesni ob jezeru tako lepi, sem se ozrla nazaj rekoč ‘naj še enkrat vidim kočo. Verjetno je ne bom nikoli več’. A naslednjo pomlad je spet zazvonil telefon!” In Marika je spet dolgo poletje pomagala v koči pri Triglavskih jezerih. Kočo je iz Srednje vasi s konjem oskrboval Janez Cvetek, oskrbnik doma na Komni. Nekega dne je prosil Mariko, če bi mu pozimi pomagala v koči na Komni. In je šla.
Pozimi, spomladi in jeseni tako že dvanajst let kuha v domu na Komni, poleti pa že petnajsto leto pomaga v kuhinji koče pri Triglavskih jezerih. V dolino gre le za teden ali dva. Da vidi domače. In popravi zobe. “Če imaš koga v dolini, te vleče k njemu. Jaz jih imam vse manj. Tu gor me vsi poznajo. In odnosi v hribih so bolj pristni kot v dolini. Tu ni finih ljudi, nič ni zlagano, odnosi so preprosti,” je nad planinci navdušena Marika. Obuta v ponošene športne copate, čez trenirko nosi belo haljo, majhna in drobcena, hiti po kuhinji, pomeša joto, pristavi juho, pripravlja omako za špagete, naliva čaj. In tako od jutra do večera. Vsak dan. Planinska žeja in lakota nimata urnika.
Marikin dan, ko gospodinji v koči na Komni, se začne okoli petih zjutraj. Zgodaj? “Človek se navadi. Resni pohodniki se na turo podajo že ob šestih. Pripravim jim čaj, spečem jajca, če želijo.” Ko ti odidejo začne Marika kuhati joto. Ta je njena največja specialiteta. Potem vstanejo tisti malo bolj pozni planinci, hkrati pa začno prihajati prvi z doline. Če je vmes zatišje, skoči Marika pospravljat sobe. Če pa je slabo vreme … da bi počivala? Kje pa. Takrat je čas za pripravo štrukljev, orehovih rogljičev ali jabolčnega zavitka, ki jih nato zamrzne. Komaj nadeta čas, da oskrbnik in Marika pozajtrkujeta. O, so tudi časi, ko si vzameta čas za klepet, Marika pripravi prižganko ali polento in obujata spomine iz časov, ko sta oba živela v dolini.
Marika reže še topel kruh in gleda ven, v hribe, v Bogatin, Podrto Goro. “Nič me ne vleče nanje. Le vsakič, ko grem mimo okna, se nehote zazrem tja gor.” Vseh besed, vseh skrbi in tegob človek ne more zadržati zase. Zato se z oskrbnikom ob samotnih, predvsem zimskih večerih, ko je megla tako gosta, da se počutita odrezana od sveta, usedeta ob kozarcu refoška in modrujeta.
Ko pride čas, v začetku junija, Marika napolni nahrbtnik in se poda v dolino. “Da ne pozabim domačih,” reče oskrbinku kot v opravičilo in že je ni več. Vrnila se bo šele septembra. Medtem je na Triglavskih jezerih. Petnajst let je bila tam njena šefica Zinka, letos sta se oba oskrbnika, tako na Komni kot na Triglavskih jezerih, zamenjala. In spet se svet nekoliko drugače vrti. A Marika se še vedno enako spretno suče po svežem kruhu in joti dišeči kuhinji, gleda macesne, ki odsevajo v jezeru, nabira zelišča za čaj, ki ga malo skrivnostno ponudi samo svojim prijateljem.
Maja Roš
