Kenton Cool: Everest mi je dal vse, a najpomembnejši so ljudje

Ko je britanski alpinist Kenton Cool maja letos (2026) že dvajsetič stopil na vrh Everesta, je ponovno potrdil svoj status najuspešnejšega nešerpskega alpinista na najvišji gori sveta. Vendar sam pravi, da ga pri Everestu nikoli niso najbolj zanimale številke, temveč ljudje, izkušnje in poti, ki jih je gora odprla v njegovo življenje.
Cool je svojo zgodbo opisal za britanski časnik The Guardian.

Kenton, rojen 30. julija 1973, je odraščal v kraju Slough v grofiji Berkshire, kjer je večino otroštva preživel na prostem. Kot najstnik je prvič obiskal plezalno steno in se hitro navdušil nad plezanjem. S prijatelji je kmalu začel odkrivati pečine v Dorsetu, nato pa še gorstva po Evropi.
Po študiju geologije na Univerzi v Leedsu se je pridružil univerzitetnemu plezalnemu klubu. Želja po Himalaji ga je odpeljala v Pakistan, kjer je, kot pravi, poleg gora vzljubil predvsem ljudi. Naslednje desetletje je razdvajal med delom v trgovinah s smučarsko in plezalno opremo ter alpinističnimi odpravami po Evropi, Novi Zelandiji in Aziji.

Leta 1996 se je zgodil dogodek, ki bi lahko končal njegovo alpinistično pot. Pri padcu v steni si je zdrobil obe petnici. Zdravniki so mu napovedali, da brez pomoči ne bo več normalno hodil. Po več operacijah in treh mesecih na invalidskem vozičku se je vrnil v gore ter kljub zdravniškim napovedim ponovno začel plezati in smučati.
Njegova alpinistična kariera je nato strmo napredovala. Leta 2003 je sodeloval pri prvenstvenem vzponu na Annapurno III (7555 m) v Nepalu, za katerega je bila odprava nominirana za zlati cepin. Prav ta dosežek je pritegnil pozornost britanske pustolovske agencije, ki mu je zaupala vodenje odprave na Everest.
Takrat še nikoli ni stal na osemtisočaku.
»Bil sem dober alpinist, a še nikoli nisem bil na višini 8000 metrov. To je bil velik skok v neznano,« se spominja.

Prvi vzpon na Everest je trajal osem tednov. Med vzponom se je močno opiral na znanje in izkušnje Šerp. Od takrat naprej se je na Everest vračal skoraj vsako leto. Leta 2022 je s šestnajstim vzponom postal rekorder med vsemi nešerpskimi alpinisti na Everestu, letos pa je rekord izboljšal na dvajset uspešnih vzponov.
Kljub izjemni statistiki poudarja, da Everest ni nikoli izgubil svoje resnosti. Spominja se težav z oskrbo s kisikom, ko so morali člani odprave deliti jeklenke, pa tudi tragedij. Leta 2013 je naletel na umirajočega alpinista, ki je izdihnil v njegovem naročju. Ob neki drugi priložnosti je moral s fiksnih vrvi odstraniti truplo preminulega Šerpe.
»Gora ne spoštuje, ali si nanjo stopil dvajsetkrat ali prvič. Na njej lahko umre vsak,« opozarja.

Med najlepše trenutke svoje himalajske poti uvršča vzpon leta 2017, ko so imeli na dan vrha idealne razmere in skoraj povsem zase vrh najvišje gore sveta. Še posebej rad se spominja tudi vzpona na sosednji Nuptse, od koder je lahko pogledal proti Everestu in obudil spomine na številne odprave.
Čeprav priznava, da bo nekoč prišel čas, ko se bo od Everesta poslovil, tega še ne načrtuje. Pravi, da mu je gora dala veliko več kot zgolj športne dosežke.
»Everest mi je dal vse. Toda najbolj mi pomeni zaradi ljudi. Zaradi Šerp, s katerimi sem plezal. Zaradi domačinov, ki so me sprejeli v svoje domove ali skrbeli zame, ko sem bil bolan. Gora je bila le sredstvo, ki me je pripeljalo do njih.«
Njegove besede so morda najboljši dokaz, da vrednost gora ni vedno v višini vrhov ali številu vzponov. Včasih je največji dosežek preprosto človek, ki ga srečaš na poti.

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja