Trije plazovi, dve smrtni žrtvi in reševalci, ki delajo na robu mogočega – Gorski reševalci kot tretje osebe, ki niso stranka zavarovalne pogodbe, so pa z zavarovalnim razmerjem nekako povezani …
Torino – petek, 2. januar 2026, je bil za piemontsko gorsko reševalno službo dan, ki ga ne bodo pozabili. V nekaj urah so se sprožili trije plazovi, umrli sta dve osebi, ena pa je bila v kritičnem stanju zaradi podhladitve, ko so jo izkopali iz snega. Poleg teh treh velikih intervencij so reševalci opravili še več deset manjših posredovanj vzdolž smučarske planinske poti Autovallonasso v dolini Val Maira, na območju Monte Albergian, v Pragelatu in na območju Partia d’Amount v občini Bobbio Pellice …
Bilanca dneva je bila izjemno težka: dve smrtni žrtvi, štirje poškodovani, med njimi eden v življenjski nevarnosti. Reševalci — tako iz CNSAS Piemonte kot iz Gorske reševalne službe Guardia di Finanza — so delovali v razmerah, ki so bile na trenutke na meji dopustnega.
»Nevarnosti so podcenjene. Nekateri mislijo, da lahko v gorah naredijo karkoli.«
Predsednik piemontske reševalne službe Luca Giaj Arcota je bil tisti dan na terenu, na višini 2000 metrov. Radio je neprestano oddajal klice v sili.
»Ljudje si niti ne predstavljajo, kaj smo včeraj prestali. Vedno bomo tam — to je naša izbira. Zavedamo se, da tvegamo lastno varnost, da bi pomagali drugim. A nesprejemljivo je, da nekateri kljub opozorilom še naprej tvegajo svoja življenja. In posledično življenja tistih, ki morajo posredovati.«
Arcota ob tem opozarja tudi na zapravljanje javnega denarja, ki ga povzročajo neodgovorne odločitve posameznikov.
Zakaj so bili plazovi tako pogosti?
Marsikdo je prepričan, da nevarnosti ni, če ni svežega sneženja. A to je, kot poudarjajo reševalci, popolnoma napačno. V gorskem svetu je pred dnevi močno snežilo. Zdaj pa veter prenaša ogromne količine rahlega snega in ustvarja nevarne zamete. Snežna odeja se hitro spreminja: kristali se iz »zvezdic« spreminjajo v »kroglice«, ki se zlahka množično »zakotalijo«. Že najmanjša obremenitev lahko sproži plaz.
Reševanje na robu: »Vsakih deset sekund je pogledal navzgor.«
Ena najtežjih intervencij je potekala v Val Pellice, kjer je reševalec moral izvesti izvlek trupla iz 1200 metrske grape.
»Helikopter je ostal čim višje, da rotor ne bi sprožil novega plazu. Reševalec je bil na vitlu, vsakih deset sekund je pogledal navzgor po grapi, če se ne premika nova gmota snega. Z vsako vponko, z vsakim trakom, ki ga je vpel vanjo, si je oddahnil.«
Ko je bila žrtev dvignjena, se delo za reševalce ni končalo. Sledil je še celoten pravni postopek, ki je psihološko in birokratsko zahteven.
»Kdaj bo prekipelo?«
Reševalci opozarjajo, da so pritožbe in opozorila zdaj vsakodnevna, a pogosto preslišana.
V ozadju ostaja vprašanje, ki ga nihče ne želi izreči naglas: kako dolgo lahko reševalci še prenašajo, da ljudje ignorirajo opozorila, oni pa tvegajo svoja življenja?
Arcota ob tem poudarja: »Nevarnosti so podcenjene. Vsi mislijo, da lahko v gorah počnejo, kar želijo. A gore niso igrišče.«
Poziv javnosti: odgovornost je skupna
Reševalci bodo še naprej tam — to je njihova zaveza. A pričakujejo, da bodo tudi obiskovalci gora naredili svoj del: pripravili turo do najmanjših podrobnosti, preverili razmere, vprašali strokovnjake, se ob dvomu raje obrnili, kot tvegali.
»Obupati ni poraz,« pravijo reševalci. »Poraz je, ko zaradi neodgovornosti nekoga drugega izgubimo življenje.«
