Slovenec, 10. september 1898 (dLib.si)
Pretočeni pondeljek je bila slovesno blagoslovljena nova kapela (v višavi 1800 m) pod Ojstrico (2350 m). Slovesnosti se je udeležilo čez 150 turistov in romarjev. Novi možnarji so na dale okrog odmevali. Kapela je posvečena sv. Cirilu in Metodu. V sredi med njima pa je kip Matere Božje. Vse tri kipe je lepo izdelal Rovšek v Ljubljani iz mehkega kamna, jih polihromiral in robove pozlatil. Kamnite spominske plošče je naredil Čamernik, železni stolp pa A. Belec iz Šentvida nad Ljubljano. Kapela je prav lično zidana, podobna Triglavski kapeli, le, da je dosti večja (ima prostora za 40 ljudi), nad pročeljem je odprt železen stolp z zvonom, 20 kg težkim. Znotraj je ometana s cementom, zunaj pa še obita z deskami zoper sneg in dež, ter stoji nekaj korakov nad Kocbekovo kočo na skali, ki spada pod župnijo Luče. Župnik Lekše iz Luč je prvi v njej maševal, potem še dva štajerska duhovna. Izvrstni govor je imel župnik Velenjski, ter se spominjal 50 letnice papeževe in cesarjeve, katerima v spomin jo jubilejno kapelo postavila Savinska planinska podružnica, kar kažete spominski plošči vzidani v kapeli. Vse je pa prav za prav delo g. Kocbeka, predsednika, katerega zaslug ne moremo dosti prehvaliti.
Letos je med Slovenci že preveč veselic, premalo pa resnega dela. Častna izjema je bila slovesnost pod Ojstrico, ki je bila res ginljiva in srce povzdigujoča. Videl si vrh planin odlično gospodo zraven priprostega kmeta, učenega profesorja, vštric planšarja. Ni bilo nobenega banketa, ampak vsak je kaj malega povžil, kar je s seboj prinesel, ali od oštirja pod skalo kupil, ali dobil v Kocbekovi koči; mrzla megla se je vmes pridrvila in vendar jo bilo vse veselo; župnik Aljaž, ki je nalašč prišel izpod Triglava, čez Kamnik, bistriško dolino, Presedlej in Korošico, pozdravi pred Kocbekovo kočo zbrano množico: Dva bisera imamo Slovenci, Triglavsko pogorje, in Kamniške (Savinska) planine. Dve kapeli imamo slovenski turisti: Triglavsko kapelo na Kredarici (2515 m) in kapelo sv. Cirila in Metoda pod Ojstrico. Dve reči, pravi Slomšek, ste nam dragi, kot očesi: sv. vera in beseda materina. Dve stavbi je tedaj sezidal na teh krasnih planinah g. Kocbek, lepo slovensko kočo in še lepšo kapelo. Dva stanova posebno skrbita za vzgojo našega naroda, učiteljski in duhovski stan, oba danes tu častno zastopana. Predsednik, vrli nadučitelj Kocbek, vzor pravega izgojitelja, cvet naše turistike, dika slovenskega naroda, on naj živi! Gromoviti živio jo vsem iz srca prišel. — Potem spregovori prof. dr. Frischauf, vseučiliščni profesor iz Gradca, ter se spominja knezoškofa dr. Jegliča, čegar last je zemlja, kjer stojimo; priča sem bil, pravi g. prof., častnega sprejema škofovega v Ljubljani. Knezoškof, ljubljenec slovenskega naroda, naj živi! — G. Mikuš prinese pozdrav od osrednjega društva iz Ljubljane. — Prof. Borštner, ki s svojo hčerko rad zahaja na Triglav in slovenske planine, nazdravi nežnemu spolu, vrlim turistovkam iz Savinske doline, potem pa še nemškim iz Tirolskega, slučajno navzočim. Bogoslovec iz Celovca v lepem govoru kaže, kako je danes tukaj pri Ojstrici, kjer je meja treh dežela, kranjske štajerske in koroške, združena Slovenija. Vzvišeno idejo, katero zastopamo tukaj vrh planin, naj vodice (Savina, Bistrica, Bela) nesejo na vso kraje.
G. Kocbek se zahvaljuje vsem, ki so k zidavi kapele kaj pripomogli, tudi čvrstim savinskim pevcem za lepo petje. Čudili smo se, kako je zamogel Kocbek prostorno kapelo zidati za tako nizko ceno (okoli 800 gld.) na taki višavi. Štajerci so vneti, vstrajni; učimo se od njih. Kocbek je moral zavoljo kapele dosti prestati; tudi ljubljanski listi »Laib. Schulzeitung« (kakor slišim) ga je pred par meseci zaničeval, da on, učitelj, kapelo zida. G. Kocbek, naše gore list, je toliko bolj našega spoštovanja vreden. — Mladi župnik Lekše iz Luč, ki je še le v kratkem to župnijo nastopil, poprime za besedo, in videli smo, da je on mož na pravem mestu.
Gori in nazaj gredo smo trgali gorske cvetice, planinke, katerih je v višavi 1900—2000 m vse polno, sede smo na vrhu pasli svoje oči po krasnih prostornih, valovitih planinah in dolinah Savinskih. Nazaj grede sem hotel iti čez Presedlej, Konja na Veliko planino (1555 m), kjer je vse polno živine in okoli 70 pastirskih koč. Od zgoraj doli je bile kaj lepo videti. Pa privlekla se je zopet megla, zato grem raje skoz Belo nazaj v Bistriško dolino in v Stahovico (fare Stranje) v gostilno Prelesnikovo, kjer sem prenočil. To gostilno vsakemu priporočam. Oštir (olikan mož) me je tje in nazaj spremljal; on je tudi lovec in mi je marsikaj zanimivega povedal. Gospodar lova, knez Windischgraetz, je jahalna pota napravil celo do pod skal, kjer je stališče za divje kozle. Ta dan sva zjutraj ob dveh vstala in z lučjo šla do Presedleja. Tu slišiva hojo lovskega tatu. Meneč, da gre moj prijatelj za menoj, ga pokličem; pa tat se je v mraku stisnil in zginil.
Z Bogom, Savinske planine, če Bog da, Vas čez leto zopet pozdravim, ker upam, da bomo imeli s Čehi na severni strani Grintovca veliko slavnost. Tudi kamniška okolica ima lepo prihodnjost, če bodo razumeli merodajni krogi kaj storiti v povzdigo turistike. Ne vem, zakaj tam vse spi in je tako malo udov slov. planinskega društva. Opomnim še, da so iz okolice ljubljanske lepo vidi Ojstrica, zadnja strma gora na desno roko.
