Dvakrat isti padec v Stovelegsih ➠ Pri plezalni vrvi se krepko in še kako pozna vsak milimeter debeline
Ameriški plezalec Kyle Broxterman je po neuspešnem poskusu rekordnega vzpona po smeri The Nose na El Capitanu delil izkušnjo dveh presenetljivo podobnih padcev, ki ju je doživel med uporabo tehnik short-fix in LRS (Lead Rope Solo) v znamenitih raztežajih Stovelegs.
Prvi zaplet se je zgodil med pripravljalnim vzponom do police Dolt Tower. Broxterman je želel preveriti tempo za kasnejši poskus vzpona »v enem dnevu« (NIAD – Nose In A Day). Čeprav pred tem ni imel praktičnih izkušenj s sistemom LRS in tehniko short-fix, mu je uvodni del vzpona potekal brez težav. Do Sickle Ledga je napredoval v eni uri in petnajstih minutah ter prehitel dve navezi.
Nato je v osmem raztežaju Stovelegsov po kratkem varovanju nadaljeval kot vodilni. Približno deset metrov nad sidriščem mu je med premikom (i)z ene poči v drugo zdrsnila desna roka z oprimka. Sledil je padec nazaj proti sidrišču. Sistem short-fix z napravo Revo je padec sicer zaustavil, vendar je bila obremenitev dovolj velika, da je na vrvi Mammut 9,1 mm dobesedno razneslo plašč in razkrilo jedro vrvi. Padec je zadržal en sam vmesni varovalni kos, metulj (frend) številka 1.
Po pregledu opreme sta se s soplezalcem odločila vrv obrniti in nadaljevati proti Dolt Towerju, ki sta ga dosegla v času štirih ur in petinštirideset minut.
Dva dni pozneje je sledil glavni poskus vzpona The Nose v enem dnevu. S soplezalcem Bryceom sta razmišljala, da bi ključne raztežaje Stovelegsov preplezala bolj klasično in s tem zmanjšala tveganje. Toda ker se je Broxterman počutil močnega in spočitega, se je ponovno odločil za short-fix.
Tokrat je nad sidriščem namestil več varovanja, vendar se je približno na istem mestu zapletel v zanko sistema short-fix. Med poskusom, da bi nogo izvlekel iz zanke, je izgubil ravnotežje in še drugič padel. Tokrat je uporabljal debelejšo vrv Beal Unicore 10 mm, ki je obremenitev prenesla brez poškodb. Po padcu se je hitro zbral in nadaljeval vzpon ter Dolt Tower dosegel v treh urah in petinštiridesetih minutah.
Kar plezalca najbolj preseneča, je skoraj popolna podobnost obeh dogodkov. Obakrat je padel v Stovelegsih, obakrat je zdrsnil s poči in obakrat se mu je leva noga ujela za vrv. Na srečo je navpičnost El Capitana omogočila relativno »čist« padec brez trčenja v steno. Razen modric za levim kolenom in neprijetne opekline na levi podlahti je ostal nepoškodovan. Manj sreče je imel z GoPro kamero, ki jo je izgubil skupaj z vsemi posnetki jutranjega vzpona.
Poučnost neprijetnih izkušenj
Čeprav so zgodbe o hitrih vzponih pogosto osredotočene na dosežke in rekorde, ima iskreno poročanje o napakah in medplezalnih prigodah posebno vrednost. Deljenje (neprijetnih) izkušenj pomaga drugim plezalcem razumeti tveganja, ki jih prinašajo kompleksni sistemi varovanja, ter opozarja, kako hitro lahko že majhna napaka ali trenutek nepazljivosti povzroči resen padec.
Broxtermanov zapis in prikaz je zanimiva prav zato, ker ne govori o uspehu, temveč o učenju. Prikazuje, da tudi dobro pripravljeni in motivirani plezalci v zahtevnem okolju El Capitana niso imuni na napake. Odprto poročanje o njih bogati skupno znanje plezalske skupnosti in morda komu v prihodnje pomaga preprečiti podoben zaplet …
