»Najtežje je prinesti sod piva,« pravi nosačica v Visokih Tatrah
V gorskih krajih, kjer tradicija še nekaj velja, se pojavlja Dagmar Budinská, ki je na prvi pogled videti kot krhka in drobna ženska z blagim nasmehom. Težko bi kdo uganil, da redno nosi na Zbojnicko kočo v Visokih Tatrah tovor, ki tehta skoraj toliko kot ona sama.
Po poklicu je doktorica kazenskega prava in dela na okrožnem tožilstvu v Trenčinu. Med tednom se ukvarja z zahtevnimi kazenskimi primeri, ob koncih tedna pa prepotuje polovico Slovaške, da bi kot visokogorska nosačica oskrbovala Zbojnicko kočo. Na hrbet si naloži od 40 do 50 kilogramov tovora, sama pa tehta le 55 kilogramov.
»Moje delo je sedeče in predvsem umsko naporno. Do petka sem popolnoma izčrpana. Nošenje tovora v gore je zame način sprostitve,« pravi.
Čeprav v mladosti ni bila izrazito športno dejavna, je gore vedno ljubila. Po letih družinskih in poklicnih obveznosti se je k gorništvu vrnila šele, ko so njeni trije otroci odrasli. V naslednjih letih je prehodila Malo in Veliko Fatro, Visoke Tatre ter gorstva Norveške, Italije, Avstrije, Švice in Škotske. Tatram je posvetila nešteto dni in obiskala številne vrhove tako poleti kot pozimi.
»Ženske tega ne zmorejo!«
V Tatrah jo je čakala tudi ljubezen. Nekega zimskega dne je v Veliki Studeni dolini spoznala nosača Juraja, ki se je vračal z Zbojnicke koče. Postala sta partnerja in kmalu se je porodila želja, da bi se tudi sama preizkusila v tradicionalnem tatranskem nošenju tovora.
Jurajev prvi odziv je bil značilen: »Tega ženske ne zmorejo. Tudi moški imajo dovolj težav.«
Toda Dagmar je vztrajala. Junija 2023 je na kočo odnesla svoj prvi tovor. Tehtal je približno 25 kilogramov, a že po nekaj metrih se ji je zdelo, da ga ne bo mogla več nositi. Ni odnehala.
»Pri nošnji ni pomembna samo telesna pripravljenost. Najprej moraš v glavi razčistiti: hočem, zmorem in bom vztrajala.«
Danes je med rednimi nosači koče in uživa spoštovanje svojih moških kolegov.
Pol centa na ramenih
Njena pot vodi od Hrebienka skozi Veliko Studeno dolino do Zbojnicke koče. Pot je dolga šest kilometrov in preseže približno 700 višinskih metrov. Za vzpon običajno potrebuje okoli pet ur.
Za seboj ima več kot sto prenosov. Običajno nosi več kot 40 kilogramov, njen rekord pa znaša 53 kilogramov.
Na kočo prenaša vse, kar je potrebno za delovanje planinske postojanke: kruh in pecivo, zelenjavo,
testenine in riž, pijačo in mineralno vodo, pivo in druge alkoholne pijače, zamrznjeno hrano, posteljnino, pelete za ogrevanje, posode z gorivom.
Pri sestopu v dolino pa nosi prazne sode, steklenice in umazano perilo.
Nosaška matura
V tatrski nosaški skupnosti velja nenapisano pravilo: pravi nosač postaneš šele, ko na kočo prineseš sod piva. »To je nosaška matura,« pravi Dagmar.
Pri običajnem tovoru je mogoče težo razporediti po višini. Pri sodu pa je težišče bolj nestabilno, saj se tekočina pri vsakem koraku premika. Zato je vzdrževanje ravnotežja bistveno težje, zlasti na strmih in kamnitih odsekih.
Sama je na Zbojnicko kočo uspešno prinesla 30-litrski sod piva.
Boj z vetrom, snegom in plazovi
Največja nevarnost pogosto ni teža tovora, temveč vreme.
Nosači uporabljajo tradicionalno leseno nosilo, imenovano »krošnja«, na katerem je tovor naložen visoko nad glavo. Močan veter lahko zaradi velike površine krošnje nosača dobesedno prevrne.
»Ko sem nekoč vstajala z mesta za počitek, me je sunek vetra preprosto vrgel na tla,« pripoveduje.
Pozimi so razmere še zahtevnejše. Pot pogosto izgine pod snežnimi zameti, nekateri odseki pa so izpostavljeni plazovom. Takrat se nosači pogosto združijo in hodijo po dva ali trije skupaj, saj morajo najprej gaziti sled in šele nato nadaljevati s tovorom.
Denar (seveda) ni razlog
Od nošenja tovora ni mogoče živeti. »Nosači ne hodijo zaradi denarja. To je dodatek k redni službi, predvsem zaradi zdravja, kondicije in veselja.«
Medtem ko mlajši nosači merijo čas vzpona, Dagmar in Juraj uživata v samem potovanju skozi dolino.
Dar gora
Dagmar pravi, da so ji gore pokazale novo življenjsko smer. Vsaka nosna pot je drugačna. Opazuje cvetenje alpskih rastlin, posluša petje ptic, srečuje gamse in svizce ter spremlja meglice, ki se prelivajo čez tatrske vrhove.
Tudi medvedi niso redkost. Nosači jih skušajo opozoriti nase s petjem, pogovorom in rožljanjem pohodnih palic.
»Naša dolina ima posebno moč. Čistost narave, sončni vzhodi, skupna jutranja pot in tišina gore človeka napolnijo z energijo. Po vnosu sem pogosto tako polna moči, da skoraj ne potrebujem spanja.«
Zgodba Dagmar Budinske je dokaz, da visokogorsko nosaštvo ni le vprašanje fizične moči. Je predvsem zgodba o vztrajnosti, spoštovanju gora, ljubezni do narave in pripravljenosti nositi težo, ki jo večina ljudi težko sploh dvigne s tal.
Pripišimo še, da je kot pri vseh stvareh odnos do preteklosti zrcalo sedanjosti. Žal se tudi čelniki in zaposleni v planinskih organizacijah vse prehitro prilagodijo in pozabijo na izvor (si predstavljate, da bi v »kao naj kočo« vsaj še enkrat prinesli »robo« v koših?).
