Lojze Zupanc: V tistih davnih dneh, ko so še živele vile, žalik žene, škratje, palčki in povodni možje se je po Savinjski dolini klatil velikan, ki je bil takšen hrust, da je lahko z enim samim korakom prestopil visoko Menino planino.
A četudi je bil takšen silak, se je hudobnih ljudi bal, zato ga Savinjčani niso nikoli videli. Samo enkrat ga je srečal mlad drvar, ki je v gozdovih Menine planine sekal smreke. Ta pa se ga je tako prestrašil, da je od strahu osivel, ko pa je prišel v dolino je ljudem zatrjeval, da ima velikan na glavi roge. Tako je velikan dobil ime – Rogatec.
Velikan Rogatec je neko noč zaslišal lepo petje. Pele so vile z Menine, ki so na jasi vrh planine plesale vilinsko kolo. In ker je bil velikan samičen, si je najlepšo vilo zaželel za ženo. Zapustil je svoje skrivališče se vzravnal, iztegnil dolgo roko in šapnil po najlepši vili. Prestrašene vile so zakričale, naj jim vrne sestrico pa nič; obrnil se je, da bi z vilo v naročju zbežal proti solčavskim hribom. Komaj pa se je trikrat prestopil, so ga vile preklele, da se je v hipu zrušil na zemljo in okamenel …
Tako je v Savinjski dolini med Gornjim gradom in Lučami nastala gora, ki so ji Savinjčani vzdeli ime – Rogatec.