Razmislek konjiških gorskih reševalcev – GSS Prenj
Pri Gorski službi spašavanja Prenj – Konjic se po skoraj vsaki intervenciji, še posebej po tistih najtežjih, znova srečujejo z istim izzivom: pod objavami o reševanju se pojavijo komentarji, ki režejo globlje, kot si njihovi avtorji predstavljajo.
»Kaj je iskal tam gor?«
»Prav jim je.«
»Treba jim je zaračunati reševanje.«
»Nori ste, da tvegate zaradi takih.«
Za reševalce, ki so pravkar prinesli (mrtvega ali živega) človeka s snežišča, stene ali brezna, so takšni odzivi vedno znova boleči. Za vsako akcijo stoji nekdo, ki je bil nekomu sin, hči, brat, žena, prijatelj. In za vsako akcijo stoji družina, ki v tistih urah živi najtežje trenutke svojega življenja.
Zato so želeli povedati nekaj, kar se v hrupu komentarjev pogosto izgubi.
Ko zazvoni telefon, reševalci ne slišijo planine. Slišijo človeški strah. Slišijo glasove, ki trepetajo:
»Prosim vas, pomagajte…«
»Prosim, najdite jih…«
»Ima skoraj prazno baterijo…«
»Samo sporočite, da so živi…«
V teh trenutkih nihče ne sprašuje: ali je bil izkušen, zakaj je šel, ali je naredil napako.
Vsi želijo samo eno: da se njihov človek vrne domov.
Kako naj bi reševalci rekli: »Ne bomo (pri)šli«?
Reševalci priznavajo, da jih najbolj bolijo komentarji, ki pozivajo k ignoriranju nesreč:
»Naj se sami rešijo.«
»Kdo jim je kriv.«
»Ne bi jih smeli reševati.«
A kako naj bi to storili? Kako naj bi reševalec rekel materi: »Vaš sin je naredil napako. Ne bomo šli.«
Kako naj bi rekel ženi: »Sami menimo, da je kriv. Naj se reši sam.«
Kako naj bi ignoriral človeka, ki v megli drhti od mraza, poškodovan, izgubljen, medtem ko njegova družina prosi, naj poskusijo še enkrat?
To ni mogoče. Ne za ljudi, ki so se odločili, da bodo hodili v gore takrat, ko vsi drugi bežijo v dolino.
Ko pride klic na pomoč, krivda ni več pomembna. Pomembno je samo to, da nekje nekdo čaka, da ga najdejo.
Ko se akcija konča…
Po reševanjih reševalci pogosto prejmejo sporočila, ki ostanejo z njimi za vedno:
»Hvala, ker ste rešili mojega brata.«
»Hvala, ker ste našli mojega prijatelja.«
»Nismo verjeli, da jih boste našli v takem vremenu.«
»Hvala, ker ste ga pripeljali domov, da smo se lahko poslovili.«
»Bog naj vas varuje, kot ste vi varovali naše.«
To so trenutki, zaradi katerih zapustijo družino, delo in toplo hišo ter gredo v noč, sneg, veter in meglo.
Kako drugi gorski reševalci podpisujejo objave na družabnih omrežjih in se na nek način izognejo …
Nemško govoreči: “Danke an alle Einsatzkräfte & Partnerorganisationen für die starke Zusammenarbeit
Mit einem Repost zeigst Du Deine Unterstützung für die ehrenamtliche Bergrettung.
Du möchtest uns auch finanziell unterstützen? Spendenlink in BIO
Hvala vsem reševalnim silam in partnerskim organizacijam za močno sodelovanje
S ponovno objavo pokažite podporo prostovoljnemu gorskemu reševanju.
Nas želite tudi vi finančno podpreti?”
Slovensko govoreči – GRZS (in nekatera društva): “Vse fotografije in posnetki v objavah GRZS in GRS so avtorsko zaščiteni. Za uporabo ali deljenje objave v medijih nas kontaktirajte na pr@grzs.si. Hvala za razumevanje.
Note: All photos and videos in GRZS and GRS publications are copyrighted. For use or sharing of the posts in the media, please contact us at pr@grzs.si. Thank you for your understanding.” Gabrijela Štricelj – strokovna služba GRZS: “Pri opombi gre poleg avtorske zaščite predvsem za zaščito ponesrečenih in njihove zasebnosti ter nadzor nad tem, kako in kje se občutljive vsebine uporabljajo in delijo.”
Reševanje ni vprašanje (ob)sodbe, ampak človečnosti
Reševalci se zavedajo, da je treba opozarjati na: slabo pripravo, neizkušenost, neodgovorno ravnanje, ignoriranje vremenske napovedi in opreme.
To je del njihovega poslanstva. A hkrati pravijo: ne smejo in ne bodo izgubili tistega najpomembnejšega – človečnosti.
Ko pride klic na pomoč, ni več pomembno, kaj je nekdo »iskal tam gor«. Pomembno je samo to, da nekdo nekje čaka, da ga vrnejo domov.
