Kaj danes pomeni biti alpinist?

Simone Moro, 57 let iz Bergama, alpinist, pilot helikopterja, pisatelj, predavatelj.

Za vzdevek si je prislužil »Poljak« zaradi odločitve, da se pozimi spopade z najvišjimi gorami, poljski alpinisti pa prednjačijo pri teh dosežkih in početjih. S tovariši je uspel na štirih osemtisočakih v najhladnejšem letnem obdobju. Na telefon se oglasi s Pigheta, 640 metrov visokega hriba v okolici Bergama, v hiši, ki jo je kupil od svojega velikega prijatelja, alpinista Maria Curnisa. Piše knjigo o tem, koliko se je alpinizem spremenil v Himalaji, o »balubi« (glej etnolingvistično skupino, ljudstvo iz osrednje Afrike, …) komercialnih odprav. Pomenski intervju Enrica Martineta je na La Stampi …

Simone Moro med pisanjem naslednje knjige ugotavlja, koliko se je alpinizem spremenil v preteklih letih. Od dni čistega, surovega raziskovanja do razcveta komercialnih odprav so gore postale ogledalo, ki odseva naše najgloblje motivacije.
Kaj danes pomeni biti alpinist? Gre za premikanje meja in zbiranje vrhov ali za nekaj globljega – izkušnjo, ki temelji na svobodi, izzivu in čisti lepoti neznanega?
Pisanje ga sili, da se neposredno sooči s temi vprašanji. Zaradi tega razmišlja o pravem bistvu plezanja in o tem, kaj pomeni slediti duhu avanture v svetu, kjer je mogoče toliko kupiti in zapakirati.
Toda ta razmišljanja presegajo gore. Dotikajo se nečesa univerzalnega: našega iskanja smisla, pristnosti in izpolnitve v svetu, ki pogosto daje prednost bližnjicam pred resničnim trudom. Ali ne iščemo vsi nekaj resničnega, bodisi na visoki steni bodisi v vsakodnevnih življenjskih težavah? Nekaj, kar nas izziva, oblikuje in naredi potovanje vredno?
Te misli spodbujajo Simonejeve besede in željo, da si povrne vrednost pravega alpinizma, sestavljenega iz izkušenj, truda, tveganja in svobode, …

Enrico Martinet: Kaj je najboljše, kar se vam je zgodilo v gorah?
Simone Moro: »Pred tremi urami tukaj v Pighetu. Eni od mojih tridesetih koz sem pomagal skotiti tri mladiče.«

V alpinizmu …
»Ni neutemeljeno, moja kmetija ima vse skupaj z vsem, kar sem naredil.«

Je to torej plan B, torej kdaj bo konec s plezanjem?
»Tudi, ampak v resnici se je plan A začel tukaj, v naravi. Kot otrok sem se zaljubil v gore in v človeka, ki dela v gorah. Pastirstvo, kultura, vera. Pogrešal sem to. Evo me spet. Ne postanem asket niti ne bežim. V svetu sem od tukaj naprej. S 30 kozami in 5 osli. Svoje otroke že od nekdaj vodim v naravo in so nad njo navdušeni.«

Od leta 2009 pilot helikopterja?
»Da, tukaj v Pighetu imam svoj heliport. Šest helikopterjev, trije veliki in trije dvosedi. Dva sta tukaj, eden je v Taormini z mojim bratom Marcellom za turistične leti, eden je v Nepalu zaradi prostovoljstva in pomoči, enega pa pošiljam(o) v Pakistan zaradi novega projekta.«

Med rekordi je tudi helikoptersko reševanje?
»Na Everestu lani. Izvajal sem reševanje s stene na 7400 metrih. Indijski vojak je tam že dva dni trpel. Dokaz, da je reševanje možno tudi na taki višini. Ta aktivnost sodi v tretjo fazo po športnem plezanju v Alpah in na zemeljskih velikanih je čas za življenje brez osemtisočakov in vrvi okoli pasu. Sem sodi tudi to, da sem spet oče, tretji sin Francesco bo 11. aprila dopolnil eno leto.«

Morda malo neumno vprašanje, a je lažje poroditi kozo ali splezati na osemtisočaka?
»Da pomagam kozam. Rekel bi, da je to bolj naravno. Vzpon na osemtisočak pozimi je nekaj za tistega, ki ima poleg svojih sposobnosti v pomoč tudi tovariševo in roko od zgoraj. To je bolj nenaravno, a je del načina alpinizma, strasti in raziskovanja.«

Ambicija?
»Seveda, a ne – ne slep ne gluh. Tudi v nahrbtniku je odrekanje. Do 57 je uspelo priti brez brez ozeblin. Na žalost mnogi umrejo zaradi ambicij, ker se nočejo ustaviti. To je največja nevarnost v življenju, pa ne samo v alpinizmu. Naučil sem se od Riccarda Cassina, ki mi je nekega dne rekel, da boš postal dober, vendar moraš postati tudi star.«

V gorah je ostalo veliko prijateljev?
»Ko sem prišel do petdeset, nisem več štel. Bilo je preveč boleče, da bi štel. Nekaj ​​žrtev nepremišljenosti, a gora ima tako objektivne kot nepredvidljive (človeške) nevarnosti.«

Kot so plazovi. Leta 1997 edini, ki je preživel plaz na Anapurni?
»Da, Dmitrij Sobolev in Anatolij Bukrejev, moj najboljši prijatelj, sta umrla.«

Leto prej je Bukrejev ušel katastrofi na Everestu, v kateri je v neurju umrlo osem alpinistov, vključno z vodniki?
»Bil je tisti, ki mu je uspelo rešiti največ življenj, a so ga v knjigi Američana Jona Krakauerja očrnili. Odlična knjiga, a napisana z arogantnostjo nekoga, ki je mislil, da ve edino resnico, pa le ni tega razumel, kaj je storil Bukrejev. Anatolija je to potrlo, uničilo. Alpinizem kot način je pogosto žrtev teh površnosti.«

Zato ne marate pisati? In vendar to počnete?
»Moraš pisati. Tisti, ki pripovedujejo sami, so velikokrat namrščeni, a številni alpinisti so črpali navdih iz branja. To je svet sanj, nekaj globokega, potrebnega. To je skoraj misija. Pripovedovani alpinizem je altruizem če ga zadržiš zase, je sebičnost zapravljanje. A pomembna je iskrenost, saj sem tudi o nedeljskih vzponih bral kot o izjemnih podvigih. Reinhold Messner, s katerim prijateljujemo, je učitelj, vizionarski alpinist in pripovedovalec. Napisal je sto knjig, vendar je znan po tem, kar je naredil, spomnimo se tega. Takrat je znal biti nekdo brez cepina v roki. Drugi so bežali od realnosti on je šel v politiko, muzeje, filme. Je človek z velikim M.«

Prva knjiga, ki ste jo prebrali?
»Moje gore – Walterja Bonattija v knjižnici CAI v Bergamu. Bil sem otrok.«

Prvi samostojen vzpon?
»Pri 13 letih, med smučarskimi počitnicami v Santa Caterini, Valfurvi s starši. Opremo sem skril v očetov Fiatov 131 Mirafiori. Povzpel sem se na skoraj 3300 metrov visok vrh Sobrette. Kot alpinist sem bil najsrečnejši na svetu.«

Pozimi ste se z Manasluja (8163 metrov) vrnili šestkrat, ne da bi dosegli vrh. Obsedenost ali predaja?
»Ne, to je lepa gora, ki privlači. Je najbolj zasnežen osemtisočak v Nepalu, zato so le redki pogoji za vzpon nanj. Pozimi, čeprav je lahko, je težko. Snega je vedno veliko. Želim, kot vedno, v alpskem slogu. Ne zanima me uspeh za vsako ceno.«

Za etiko, skratka. Ali si očitate, da ste kdaj izdali etiko?
»Na Everestu. Štirikrat s kisikom. Napaka! Obstaja nevarnost nedoslednosti, a prepoznana in povedana. Boli! A na drugi strani, zahvaljujoč Everestu s kisikom, sem svoje prve zimske vzpone opravil brez kompromisov.«

Torej Everest brez kisika?
»Nisem si dal alpinističnega termina. Nisem Mojzes, ni mi treba iskati smisla po gorah, in če bi bil bolj pameten, bi morda že nehal. Zelo sem zadovoljen, zapisal sem list v zgodovino alpinizma. Nehal bom plezati na osemtisočake, tako da bom pozimi opravil Everest brez kisika in Manaslu. Potem je veliko nedotaknjenih sedemtisočakov in na tisoče šesttisočakov tako v Pakistanu kot v zahodnem delu Nepala. Večini neznan svet. Meni ne.«

Kaj povedati mladim alpinistom?
»Naredite stvari zase, ne da bi razmišljali o tem, da bi postali liki. Sanjski alpinizem (je) avantura. In ne pozabite, da je lažje umreti kot živeti.«