Brata Pou in Micher Quito, Južni križ v Sfingi (la Esfinge) – Spomin na Tomasa Franchinija
Še eno leto sta Iker in Eneko Pou obiskala Cordillero Blanco v Peruju, kjer sta izvedla več opaznih dejavnosti, kot je nova smer Puro Floro (ki se jima zdi za eno najpomembnejših dejanj v njuni karieri) in Pisco Sour, vendar sta imela ob radostnih tudi povsem življenjske zadeve, kot je reševanje trupla Italijana Tomasa Franchinija, ki sedaj počiva v Madonni di Campiglio, ob vznožju Dolomitov.
Južni križ, Sfinga
Prestižna linija, ki sta jo leta 2000 odprla Italijan Mauro Bole – Bubu in Slovenec Silvo Karo v Sfingi, veliki steni 800 m navpičnega granita z vrhom na 5350 m nadmorske višine. Vsi zelo pohvalijo to steno in čeprav je res, da je 99 % plezalcev vezanih bolj na špansko smer iz leta 1985 (Sevi Bohórquez in Onofre García iz Murcie), ki je bolj klasična in preprostejša, so se brata in Micher Quito odločili za to italijansko-slovensko smer.
Cruz del Sur (800 m, 7c+) ponuja spektakularen granit zaradi česar je plezanje zelo tehnično. Ena od značilnosti stene je, da se težavnost na proti vrhu zmanjša, zaradi višine, vetra in sence pa mraz pa tam pride mraz, ki jih je takoj prisilil v sestop.
Izvlek mrtvega telesa Tomasa Franchinija
Če je to poletje kaj zaznamovalo odpravo bratov Pou v Peruju, je bila to žalostna nesreča in reševanje, v katerem so bili udeleženi in jih je mentalno zaznamoval za preostanek popotovanja.
Ravno pri prihodu v mesto Huaraz, na približno 3000 in 3300 m nadmorske višine, jih je neaklimatizirane dočakala novica, da je znani 35-letni italijanski alpinist, doma iz Dolomitov, doživel padec, ki je bil verjetno usoden. Perujsko združenje vodnikov jih je zaprosilo za pomoč, da bi jim lahko posredovali informacije o območju, saj so vedeli, da so leta 2019 skupaj z Manujem Poncejem iz Murcie splezali smer, ki je odprla severozahodno steno 5685 m visokega Cashana – zelo blizu kraja kjer se je zgodila nesreča. Seveda so takoj odšli z reševalci v Rajucolto.
Kljub neaklimatizaciji sta Iker in Eneko dosegla 5100m, kjer sta z daljnogledom opazila nekaj rdečega. Ko je temperatura nekoliko padla in ko se je svetloba že zmanjševala – ob 18.00 uri so vstopili v rizično območje skupaj s perujskima vodnikoma Micherjem Quitom in Franciscom Ostosom. Od štirih je bil Francisco edini, ki ni poznal poškodovanca.
Plezali so hitro in se izogibali padajočemu kamenju. Dosegli so rdečo piko, za katero se je res izkazalo, da je Tomas. Sledilo je mukotrpno spuščanje prijatelja in še daljši spust do soteske Rajucolta.
To reševanje je jasen primer, da v alpinizmu (še) prevladujejo človekove vrline, ki so največkrat zgled tovarištva, prijaznosti in altruistične solidarnosti, v družbi, ki je vse bolj individualistična in tekmovalna.
