Slovenski alpinizem 1996
Ekvador, Kozjak ’96
AO APD Kozjak.
Cilji: prvenstvena smer na lllinizo Sur (5263 m), vzpon na Chimborazo (6310 m) in Cotopaxi (5897 m), v primeru ugodnih snežnih razmer tudi smučanje z enega od teh vrhov.
Vodja Branko Ivanek, Miran Zemljič, Sašo Puhmajer in Andrej Senica, člani AAO Kozjak, ter Vlado Fras, član AO TAM; skupaj 5.
17.01. so za aklimatizacijo odšli na najvišji še delujoči ognjenik našega planeta, 5897 m visoki Cotopaxi. Toda zaradi nevajenosti višine, megle in globokega novega snega so obrnili na višini 5600 m.
23.01. so se Ivanek, Puhmajer in Senica odpravili na 6310 m visoki Chimborazo, najvišji vrh Ekvadorja. Po 8 h sta Ivanek in Puhmajer dosegla vrh Veintimilla (6260 m) in prvi je z višine okoli 5920 m tudi smučal (30-35 st.).
25.01. sta Fras in Zemljič v stranskem vrhu Chimboraza (Pico Martínez, 5670 m) preplezala novo smer: Grande amigo: 80/60 st., 500 m, 8 h; v spomin na v Himalaji ponesrečenega Bena Dolinška.
– – – –
Ekvador, trek PZS ’96
Komisija za mednarodno sodelovanje PZS, 12,01.1996 – 11.02.1996
Cilji: vzpon na nekaj vulkanov, nekateri tudi na Chimborazo, popotovanje.
Vodja Janez Pretnar; skupno 28 udeležencev.
21.01. so se povzpeli na Chimborazo: 8 jih je bilo na glavnem, Whymperjevem vrhu (6310 m), trije pa na sosednji Ventimilli (6270 m).
31.01. so bili Anželj, Baloh, Kavar, Pretnar, Pšenica, Šijančeva in C. Tovšak na redko obiskanem Sangayu (6200 m). Bil je to naš prvi pristop, tura je trajala kar pet dni, skupno so hodili 48 h.
09.02. so poskusili še na Cotopaxi (5897 m). Toda ker je pred tem zapadlo veliko snega, so se 5700 m visoko morali odločiti za sestop.
– – – –
Andske dežele ’96
Postaja GRS Kranj ob 50. letnici, 22.05.1996 – 22.06.1996
Cilji: popotovanje po Boliviji, Peruju in Čilu s pristopi na Misti, Pluayno Potosi in Illampu.
Vodja Marjan Ručigaj, Jernej Ajdovec, Mitja Brajnik, Jože Ciperle, Matija Horvat, Stane Hrovat, Matjaž Ivačič, Branko Jaklič, Klemen Kobal, Zvone Korenčan, Rudi Lanz, Mateja Leskovar, Janez Narat, Pavel Oman, Stane Rotar, Albin Šter, Primož Švigelj, Janez Triler in Viktor Uhan; skupaj 19.
06.06. so prišli v bazni tabor, prenočili v šotorih in se,
07.06. po Normalni smeri povzpeli na Huayno Potosi (6088 m): Ajdovec, Ciperle, Hrovat, Ivačič, Kobal, Lanz, Oman, Rotar, Ručigaj, Šter, Švigelj in Triler.
12.06. so prišli v bazni tabor pod Illimani Ivačič, Kobal in Švigelj. Še istega dne so se v 4 h povzpeli do Nido del Condor, kjer so prenočili in se,
13.06. v 7 h povzpeli na glavni vrh Illimanija (6480 m) s katerega je Kobal letel s padalom in bil v pol ure v baznem taboru, ostala dva pa sta za sestop potrebovala 6 h.
Očitno šele naš drugi pristop na osrednji vrh Illimanija.
– – – –
Peru in Bolivija ’96
Športno društvo Elektro Ljubljana, vodja Tomaž Jamnik, 21 udeležencev, 14.10.1996-04.11.1996
Cilj: popotovanje s pristopi na vrhove.
Na Mururato (5775 m) se jih je povzpelo osem, na Huayno Potosí (6088 m) trije, na glavni vrh Chachani pet, na njegov predvrh šest in na Charquini (5400 m) pet; na Chacaltayl (5300 m) so bili vsi.
– – – –
Andi, Ekvador in Peru ’96
Vzponi na vrhove v Ekvadorju in Cordilleri Blanci (28.06.1996-02.08.1996) in popotovanje po andskih deželah. Andrej Zaman, Natalija Mazej in Irena Mrak.
Za začetek so si izbrali Cotopaxi (5897 m), vendar so morali zaradi slabih vremenskih razmer 50 m pod vrhom obrniti. Nadaljevali so v skupino Obispo in se lotili vrha El Altar. Toda spet so se morali zaradi slabega vremena malo pod vrhom obrniti. Potem je čez noč zapadel še nov sneg, tako da so imeli kar precej težav s sestopom. Sledil je najvišji vrh Ekvadorja Chimborazo (6390 m). Tokrat je bilo vreme prekrasno in vsi trije so se povzpeli na vrh.
Nadaljevali so v Peruju, kjer jim je bil izhodišče Huaraz. Za začetek sta Mrakova in Zaman, ki sta se jima pridružila dva Nemca, kljub slabemu vremenu ponovila Ferrarijevo smer (85/55 st., 400 m, 12 h iz zadnjega tabora) na Alpamayo. Po dveh dneh odmora so odšli v dolino Paron in se naslednjega dne povzpeli po J strani (50-60 st., 800 m, 10 h) na Artesonraju (6025 m); v zadnjem taboru se jim je pridružil španski alpinist. Za konec pa sta se Mrakova in Zaman 9. avgusta (iz vasice Musho prek sedla Gargantha v katastrofalno slabem vremenu z obilico novega snega) povzpela še na južni vrh (6768 m) Huascarana.
– – – –
Bolivija, Kraljevska veriga ’96
16.061996. -16.07.1996
Cilj: Vzponi v Cordilleri Real.
Vodja Mire Steinbuch in Ničo Kregar, člana AO Ljubljana-Matica ter Andrej Kokalj, član Akademskega AO.
21.06. so se za aklimatizacijo povzpeli na Pico Iluslon (5250 m).
23.06. pa po klasični smeri na osrednji vrh Condoririja (Nevado Condoriri, Pico Central, 5648 m).
02.07. so bili na Huayna Potosi (6088 m), prav tako po klasični smeri.
– – —
Blanca, meddruštvena ’96
PAK Krško, PERU ’96 Expedition, 19.06.1996-19.07.1996
Cilji: pristopi, tudi na Alpamayo in Huascaran
Dragica Baloh, Franc Gričar, Metod Kovačič, Matej Zorko in Marjan Zver, vsi Posavski AK, Andrej Markovič, AO Novo mesto, Silvo Babič, AO TAM, Špela Hleb, AAO Kozjak in Vili Bauer, PD Kranj; skupaj 9. Z njimi je deloval tudi Matej Meglič.
23.06. so se iz BT (4200 m) vsi razen Zorka povzpeli na Urus (5450 m).
24.06. so odnesli opremo pod Ranrapalco, Zorko pa se je za aklimatizacijo povzpel na Malo Ishinco (5370 m).
25.06. so se Balohova, Bauer, Gričar in Kovačič povzpeli na Ishinco (5530 m).
27.06. sta Markovič in Zorko odšla pod Ranrapalco, bivakirala na ledeniku in 28.06. ob štirih zjutraj vstopila v S steno Ranrapalce (6128 m). Težave so ju prisilile, da sta se navezala že v spodnji tretjini stene. Naklonina ledu je bila med 55 in 70 st., na izstopu celo 85 st., sredi stene pa skalni skok (V). Pod vrhom so ju zaustavili previsi, čez katere bi lahko splezala le tehnično, za to pa nista imela dovolj opreme. Problem sta rešila s 4 R dolgo prečnico v levo. Na greben sta priplezala že v temi po 16 h plezanja. Še poldrugo uro sta se potem prebijala proti vrhu, nato pa 30 višinskih metrov pod njim bivakirala v razpoki. (Noč je bila zelo naporna, saj nista imela bivak opreme, liter in pol vode, ki sta ga vzela v steno sta popila že med plezanjem, hrane pa jima je zmanjkalo preden sta sploh vstopila!) Babič, Hleb, Gričar in Zver pa so tega dne poskušali preplezati SZ greben Ranrapalce, toda seraki in razpoke so jih zavrnili na višini 5800 m.
29.06. se je glavnina vrnila v Huaraz, Babič in Bauer pa sta čakala tovariša. Ta dva sta se zaradi Markovičevih ozeblih nog zjutraj odpovedala vrhu in sestopila po vzhodni steni. Čez težja mesta sta se spuščala po vrvi. Po 15 h sta bila spet na ledeniku, kjer sta še enkrat bivakirala in šele 01.07. so se srečali spet v bazi. Ker pa je tudi Babiču in Bauerju zmanjkalo hrane, sta se Markovič in Zorko lahko najedla šele po povratku v Huaraz; brez hrane sta bila kar 60 h.
02.07. sta navezi Babič – Hleb in Zorko – Zver odšli v dolino Quebrada Haca in
03.07. preplezali prvenstveno Slovensko ’96 ali “LUDIX-El gato blanco” prek J stene Ocshapalce (5888 m). Smer je v glavnem ledna, v njej je ostalo nekaj lednih vijakov in skalnih klinov. Ker normalnega pristopa na goro ni, so se z vrha spustili v območju iste smeri.
09.07. so odšli Bauer, Gričar, Hleb, Kovačič, Zorko in Zver pod Huascaran, Babič pa je zaradi bolezni moral ostati v Huarazu.
Markovič si je v Huarazu privoščil le dva dni počitka, potem pa z Megličem odšel pod J steno Churupa (5493 m). Po težavnem ledeniku (50-60 st., eno mesto celo previsno) sta prišla do vstopa in preplezala dva raztežaja, nato pa ju je zaustavil skalni previs, za katerega bi potrebovala debele kline. Vrnila sta se v Huaraz, kupila potrebno opremo in 12.07, ponovno vstopila. Po težavnem previsu (A3) ju je čakal prestop v navpično ledeno svečo. Višje se je naklonina gibala med 70 in 80 stopinjami, na izstopu pa sta naletela na previsen led. Že v temi sta priplezala na vrh in si točno na njem izkopala poličko in spet brez opreme, hrane in pijače počakala do jutra.
13.07. sta z dnem začela sestopati po Peruanskem žlebu (60-80st,), ki vodi desno od njune smeri in popoldne sta bila spet na ledeniku.
09.07. so odšli še na Huascaran: BT (4200 m), T1 (5000 m) in T2 (6000 m).
11.07. sta Zorko in Zver preplezala Direktno smer (50-60 st.) v SZ steni (nad T1) Huascarana Sur (6768 m) do višine 6550 m, potem pa zaradi pomanjkanja časa začela sestopati. Nato sta brez opreme bivakirala malo stran od T2. Baloh. Gričar, Hleb in Kovačič so prišli vT2.
12.07. so se v lepem vremenu na Južni Huascaran povzpeli še Baloh, Kovačič in Hleb, Gričar pa je moral zaradi bolezni ostati vT2.
14.07. se je na Južni Huascaran povzpel še Babič, z njim je bil na vrhu Soklič, član tržiške dvojke.
– Ranrapalca (6128 m), S stena, prvenstvena smer Slovenska smer ali Mazohizem, ED- (V, 85/IV+, 60-70 st.), 1000 m, 16 h, Andrej Markovič – Matej Zorko 29. junija.
– Ochsapalca (5881 m), J stena, prvenstvena smer Slovenska ’96 ali Ludix – El gato blanco, ED- (85/ 65-80 st.), 550 m, 8 h, Silvo Babič – Špela Hleb, Marjan Zver – Matej Zorko 3. julija.
– Churup (5493 m), J stena do grebena, prvenstvena smer Eleven Joints, ED+ (VI, A3, 95/V, A1-2, 65-75 st.), 500 m, 20h, Andrej Markovič – Matej Meglič 12. julija.
– – –
Blanca, Jezersko ’96
AO PD Jezersko, 1. jezerska samostojna alpinistična odprava – Andi 96, 19.06.1996-19.07.1996
Prvotno so načrtovali 6-člansko odpravo v Cordillero Huayhuash: Andi ’96 SKI s smučanjem s Huandoya, Yerupaje, potem so se preusmerili v Blanco in na smučanje z Artesonraja.
Vodja Luka Karničar, Dane Jagodic, Andrej Karničar – Drejc, Janez Krč – Jani, Rado Markič, Janko Rebolj, Milan Šenk in Franc Zadnikar; skupaj 8 in 7« članska treking skupina.
22.06. prva aklimatizacija po pobočjih Churupa do 4200-4600 m.
23.06. so ob jezeru Paron (4200 m) postavili bazo in
24.06. T1 (4850 m) ob vznožju Artesonraja.
26.06. se je Markič sam povzpel (J stena: 70/45-55 st., 900 m) na Artesonraju (6025 m). Jagodic in Krč pa sta vzpon zaključila na sedlu, 100 metrov pod Južnim Paronom, od koder je potem Krč smučal: 50-55 st., S4, 200 m.
27.06. ob 3.30 so Karničarja, Šenk in Zadnikar začeli z vzponom na Artesonraj. Na spodnji tretjini J stene pa sta Karničarja spoznala, da bi bilo smučanje prenevarno in sta smuči odložila. Na vrh so se povzpeli vsi štirje.
29.06. so se Karničarja, Krč, Rebolj in Šenk odpravili v T1 in takoj naprej na Nevado Paron (5550 m). Snemalna ekipa pod vodstvom Šenka in ob asistenci Luke in Rebolja se je povzpela na sedlo (5300 m) med Artesonrajem in Paronom, Drejcu Karničarju in Krču pa je pot na vrh preprečil neprehoden labirint ledeniških razpok in previsnih serakov, Po doseženi višini 5450 m sta morala sestopiti 150 m, šele potem sta lahko smučala – Šenk ju je snemal – v dolino: do 60 st., S2-3.
01.07. so zapustili BT in se odpeljali v dolino.
03.07. se je večina po ledeniku Pastoruri povzpela še na 5200 m visoko špico.
– – – –
Blanca, Rifnik ’96
Plezalni klub Ritnik, Šentjur, 12.05.1996 – 01.07.1996
Cilji: prvi vzpon prek Z stene Zahodnega Chacraraja in ponovitve težkih smeri v Cordilleri Blanci.
Vodja Dušan Debelak, Jože Cajzek, Viktor Mlinar, Aleš Nežmah in Tomaž Žerovnik, vsi člani PK Rifnik ter Igor Oblak, član PK Škofja Loka; skupaj 6. Z njimi je deloval tudi Bask Ariza Monasterio.
31.05. so odšli na oglede pod Z steno Chacraraja. Poiskali so najprimernejšo pot in jo označili
z možici, preko ledenika pa za eventuelni hitri umik z zastavicami.
08. – 09.06. so pritrdili vrvi v prvih 400 m stene ter do B1 znosili opremo in hrano.
16. – 17.06. sta Mlinar in Oblak preplezala prvi previsni skalni skok (80 m; prvi raztežaj ima 53 m in je previsen za 10 m, ocenila pa sta ga VII-, A3.) Uredila sta prostor za bivakiranje, pri čemer jima je pomagal Monasterio. S plezanjem pa sta odnehala, ko se jima je zlomila ročica za vrtanje.
Med povratkom je Oblaka zasula snežna opast, ki je zgrmela z vršnega dela; poškodba roke mu je preprečila nadaljnje plezanje. Po nogah pa je omrznil Monasterio.
22.06. sta Debelak in Žerovnik prinesla opremo do stene,
23.06. pa ju je prebudil sneg, ki je polagoma naletaval vso noč. Neprestano so ju zasipali majhni pršni plazovi, zato sta se odločila za sestop.
26.06. so Debelak, Mlinar in Žerovnik preplezali poldrugi raztežaj nad skalno stopnjo, močna odjuga (po steni so tekli slapovi vode) pa jim je preprečila nadaljevanje. Vsi premočeni so se vrnili na B1.
27.06. je Debelak v dopoldanskih urah preplezal raztežaj s težavami VII, A3. Nekako ob 13.30 sta bila pri njem tudi ostala dva. Po steni so se spet zlivali slapovi, vendar že čez plezalce. Splezali so še približno 15 m višje in se zavlekli pod plitvo strehico, kjer so bivakirali.
28.06. so preplezali 2 R: do zaledenelega slapu ki kot giljotina visi v steni. Ker je čez slap po 11.30 letelo kamenje in sneg, so se odločili za bivak na skalni polici in s plezanjem spet začeli ob 23.30, ko se je prikazala luna. Mlinar je potreboval za previsen slap s slabim ledom poltretjo uro in pot v vrhnji del stene je bila odprta.
29.06. nad slapom je bilo do vrha stene še 8 R. Ob 15.30 so bili na rami, 50 m pod vrhom. (Na vrh zaradi opasti in puhlega snega ni bilo mogoče.) Ob 17.30 so se začeli spuščati. Vrv se je seveda nekajkrat zataknila in v vznožju stene so bili šele,
30.06. ob 8.30, po 48 h garanja brez spanja, le enkrat so si vmes nekaj skuhali.
– Zahodni Chacraraju (6112 m), Z stena, prvenstvena smer Alpos, Facig – Slovenija (VII+, A3, 95 st., 950 m), 26. – 29. junija, Dušan Debelak – Viktor Mlinar – Tomaž Žerovnik.
– – – –
Cordiliera Blanca, tržiška ’96
Cilj: vzponi v Cordilleri Blanci
Matej Meglič in Primož Soklič.
22.06. sta Meglič in Soklič preplezala novo smer prek V stene Severnega Huandoya. Vzpon sta zaključila na grebenu, 70 m pod vrhom.
07.07. je Soklič sam preplezal Perujsko-kanadsko smer (60-60 st,, na izhodu 80°) v JZ steni Alpamaya in po njej tudi sestopil.
10.07. je Meglič z Markovičem opravil prvenstveni vzpon prek JV stene Churupa.
14.07. se je Soklič z Markovičem povzpel na Huascaran Sur.
– Severni Huandoy (6395 m), V stena, prvenstvena smer Meso, 85/65-75 st., 900 m, Matej Meglič in Primož Soklič, 22. junija.
– Churup (5493 m), J stena do grebena, prvenstvena smer Eleven Joints, ED+ (VI, A3, 95/V, A1-2, 65-75°), 500 m, 20 h, Andrej Markovič – Matej Meglič, 12. julija.
– – – –
Cordiliera Blanca, koprska ’96
Obalni AO, 22.05.1996 – 21.06.1996
Cilji: vzponi v C. Blanci, tudi Alpamayo, Eluascaran.
Vodja Žare Guzej, Maksimiljan Kopčar, David Maver, Branko Strmšek, Aleš Žigon, vsi člani Obalnega AO.
25.05. so se za aklimatizacijo povzpeli do jezera Churup (4500 m).
27.05. so odšli v dolino Cojup, kjer so postavili BT (4500 m).
28.05. so se Guzej, Maver, Strmšek in Žigon povzpeli na Huapi (5400 m), Kopčar je odnehal na 5000 m.
29.05. so se Maver, Strmšek in Žigon povzpeli na greben (5200 m) “soseda Huapija”, za vzpon na vrh (skalno plezanje) niso imeli potrebne opreme.
01.06. so odšli v dolino Paron in pod Carazom postavili tabor (4900 m).
02.06. je bilo slabo vreme, začelo je snežiti, zato so sestopili do jezera (4200 m) in
03.06. so se vrnili v Eluaraz.
07.06. sta odšla Guzej in Strmšek ponovno pod Caraz 1, ostala dva pa na Pastaruri. Maver je že v obdobju slabega vremena odšel v Cuzco.
08.06. sta Guzej in Strmšek zaradi globokega snega obrnila 5650 m visoko na Carazu 1 in še isti dan sestopila v dolino Paron. Kopčar in Žigon pa sta postavila tabor pod Vallunraju in se
09.06. povzpela na vrh (5686 m) prek JV stene. Zvečer sta se vrnila v Eiuaraz, kamor sta že prej prišla tudi ostala dva.
12.06. so odšli pod steno Huamasraja (5434 m); tabor na 4500 m; Strmšek in Žigon sta zvečer odšla na ogled zamišljene prvenstvene smeri.
13.06. sta se Guzej in Kopčar povzpela na Huamasraju po normalni smeri, Strmšek in Žigon pa sta preplezala novo – Koprsko smer; po skalnatem SZ grebenu, potem pa po ozebniku v S steni.
14.06. so odšli peš vse do Huaraza.
17.06. sta Kopčar in Maver odšla pod Copo (6188 m).
18.06. je Kopčar odnehal pod steno in Maver se je sam povzpel na vrh.
– Huamasraju (5434 m), S stena prvenstvena Koperska smer (III, 50 st., 500 m, 4.30 h), 13. junija, Branko Strmšek – Aleš Žigon.
– – – –
Blanca, Domžale – Mengeš – Kamnik ’96
18.06.1996 – 29.07.1996, AO Mengeš.
Cilji: ponovitve težjih smeri in prvenstvene.
Dare Božič, Monika Kambič in Marjan Malus (AO Mengeš), Primož Bečan, Janez Cerar, Zoran Lautar in Matjaž Zupan (AO Domžale) ter Robert Poličnik in Klemen Mali (AO Kamnik); skupaj 9.
Po treh dneh bivanja v Huarazu so odšli v dolino Llanganuco. Božič in Malus sta imela po Piscu (5752 m), ki so si ga izbrali za aklimatizacijo, v načrtu še novo smer na Chopicalqui (6354 m), tako da sta tovorila še dodatno opremo. Toda Cerar je zbolel in tovariši so brez njega odšli na Pisco. Četrti dan sta s Poličnikom odšla nazaj v dolino. Dan za njim so se v Huaraz vrnili še ostali, le Kambičeva in Malus sta ostala v gorah. Malus je sam ponovil klasično (50 st.) na Pisco Oest.
Po tednu dni počitka so Domžalčani in Mengšani odšli v dolino Ishinca, na Palcaraju (6274 m). Prvič so nočili na mestu BT, drugič pa na ledeniku pod steno. Božič in Cerar sta naslednji dan prva začela, Bečan, Lautar in Zupan pa so jima sledili. Višje ko so plezali, slabše so bile razmere. 5900 m visoko so prišli do velikega seraka. Kako uro so iskali prehod, pa ga niso našli in ker je bil že popoldan, so se odločili za sestop. Zvečer so bili že v taboru in naslednji dan so se vrnili v Huaraz.
Kambičeva, Malus ter Mali in Poličnik so se povzpeli na Artesonraju (6025 m). Ponovili so smer, ki so jo najverjetneje prvi preplezali Naglič, Sbrizaj in Semrajc. Smer vodi levo od Trikota, v zgornjem delu pa se priključi normalnemu pristopu. Smer pa se jima je zdela lažja, kot so pričakovali iz opisa: led z naklonino 60-65 st., izstop 75 st.
Glavni cilj odprave je bil šesttisočak Huantsan (6395 m), na katerem Slovenci še nismo bili. Mali je poskusil nanj splezati z Malusom, vendar pa sta zaradi močnega vetra in plazov odnehala.
Za zaključek sta se Bečan in Božič, za njima pa še ostali trije povzpeli na Huascaran Sur (6768 m). Teden dni za njimi se je na vrh povzpel tudi Mali.
– – – –
Aconcagua, ski ’95
Andrej Zorčič in Tomaž Klinar, člana Akademskega AO iz Ljubljane, 27.11.1996 – 17.12.1996
Cilji: vzpon na Aconcaguo in smučanje po Direktni varianti Poljskega ledenika.
02.12. sta bila v baznem taboru (Plaza de Mulas, 4370 m) in že naslednji dan opravila prvo aklimatlzacijsko turo.
04.12. sta se povzpela do Plaza Alaska (5200 m) in
05.12. je Klinar prečil SV pobočje Aconcague do vznožja Poljskega ledenika (V stena) na višini 5800 m. Na njem pa je bilo (pre)malo snega; spodnja pobočja so pokrivali penitentesi, v srednjem delu so dominirali seraki in vodni led, gornji del pa je bil videti spihan do ledu. Osnovnemu cilju sta se zato morala odpovedati in se preorientirati na okoliške gore, kjer so bile razmere vsaj za spoznanje boljše.
06.12. je Klinar po Normalni smeri dosegel vrh Aconcague (6959 m), Zorčič pa je odnehal na 6300 m.
09.12. sta raziskala pobočja Catedrala in
10.12. sta se povzpela na sedlo med vrhovoma Catedral (5335 m) in Morro del Catedral (5200 m). Klinar se je povzpel še višje in smučal skoraj z vrha Morro del Catedral, potem pa s sedla (ok. 5100 m) nadaljeval skupaj z Zorčičem. Razmere so bile ugodne. Smuk, ki sta ga po pripovedovanju oskrbnika opravila prva, sta ocenila s V-, 600 m.
12.12. sta opravila še turni smuk na pobočju ledenika Horcones.
– – – –
Aconcagua, padalo ’95/96
Silvo Babič (AO TAM) in Špela Hleb (AAO Kozjak),
27.11.1995 – 12.02.1996.
Cilji: vzpon po Francoski smeri čez južno steno na Aconcaguo, potem poleti s tandemom v Čilu.
01.12. sta odšla do čilenske smučarske vasice La Parva in še naprej do T1 (Piedra Numerada, 3350 m) pod El Plomom (5430 m).
02.12. sta se povzpela do T2 (4200 m) in
03.12. ob 2. uri po polnoči začela z aklimatizacijsko turo. Bilo je mrzlo in vetrovno in vzpon po ledni smeri naklonine 30-40° sta zaradi utrujenosti po petih urah zaključila na višini 5000 m in sestopila po normalni smeri.
04.12. sta se vrnila v Santiago.
08.12. sta odšla v dolino Cajón del Maipo in se povzpela do zavetišča Refuggio San Jose (3400 m) in
09.12. nadaljevala do višine 4250 m (T2),
10.12. pa do T3 (5100 m).
11.12. je bilo vetrovno in megleno vreme, zato sta počivala in čakala v T3.
12.12. sta ob 7.30 začela z vzponom in bila ob 13. uri na vrhu vulkana San Jose (5880 m). Bilo je zelo vetrovno, sicer pa relativno lepo vreme. Pristop ni zahteven, mesto v snegu 45 st, Sestop v T1.
13.12. sta se vrnila v Santiago.
17.12. sta nadaljevala do Punte del Inca in
18.12. do Plaza Francia, v bazni tabor pod južno steno Aconcague.
19.12. sta urejala tabor in proučevala steno. V njej je bilo le malo snega, saj vso zimo ni padla niti snežinka. Francoska smer je bila bolj rjava kot bi smela biti. In čez steno je nekje iz zgornjih tisoč metrov zgrmel plaz – prav čez originalni vstop v Francosko – ki je sneg prinesel vse do njunega šotora, Odločila sta se za spremembo in
21.12. prečila čez sedlo (4900 m, pod katerim je tudi nekaj lednega plezanja, po pesku pa sta ponekod morala kar s cepinom in derezami) do Plaza Argentina, izhodišča za Poljski ledenik.
22.12. sta se povzpela do višine 5000 m (T1). Vreme je bilo še naprej lepo.
23.12. sta dosegla T2 (5900 m). Na poti ju je že dobila prva nevihta s strelami. Morala sta odvreči cepine in dereze. Popoldan je bila ponovno snežna nevihta.
24.12. sta se zaradi nezanesljivega vremena odločila, da počakata. Okoli 11. ure je spet začel snežni vihar, ki je prinesel dosti novega snega.
25.12. je bilo zjutraj nekaj lepega vremena, potem pa spet snežni metež. Čez Poljski ledenik so se že valili plazovi. Odločila sta se, da naslednji dan poskusita vzpon raje po Normalni smeri. (Na T2 sta našla kar nekaj hrane in plina, sicer bi bilo precej težje, saj so bile njune zaloge omejene; vse od Plaza Francia sta vse nosila sama.)
26.12. ob 7. uri sta začela vzpon po Normalni smeri. Gazila sta globok sneg in bilo je mrzlo. Opoldan sta bila na 6600 m, malo nad Idenpedencio, oblaki in megla pa že tako visoko, da je manjkalo do meteža le še kakšno uro. Odločila sta se za sestop, ki je kmalu postal problematičen, saj je vso pot snežilo.
27.12. sta se prek sedla vrnila do baznega šotora, kjer ju je čakala hrana.
28.12. sta počivala. Popoldan je spet snežilo.
29.12. sta pospravila in odšla v dolino in se,
30.12. vrnila v Santiago.
Kasneje sta veliko letela s padalom. Naletela sta 28 ur in trikrat s tandemom preletela razdaljo 30 km.
– – – –
Mercedario ’96
“Andi ’96”, odprava PD Radovljica ob 100-letnici,
22.01.1996 – 23.02.1996 Cilja: vzpon na Mercedario (6770 m) in Aconcaguo (6959 m).
Vodja Mirko Pogačar, Marko Pogorevc, Janez Robič in Miloš Šnut.
25.01. so odšli iz Mendoze v 400 km oddaljeni San Juan in naprej v Barreal.
26.01. so se s terenskim vozilom odpeljali še 100 km naprej do Les Molles (2250 m), izhodišče za Mercedario.
27.01. so nadaljevali z mulami do mesta običajnega baznega tabora na višini 3600 m in
28.01. z njimi prenesli vse tovore do višine 4400 m, kjer so si uredili svojo bazo.
29.01. so si opremili T1 (5400 m).
30.01. se je Pogačar povzpel na Pillar Grande (6010 m), potem so vsi sestopili v bazo.
01.02. sta se Pogačar in Robič spet povzpela v T1, Šnut je ostal pri obolelem Pogorevcu.
02.02. se je Pogačar povzpel na Mercedario (6770 m), Robič pa je obrnil na višini 6600 m. Sestopila sta v T1. Pogačar je nadaljeval v bazo, v T1 pa se je medtem povzpel Šnut.
03.02. se je Šnut povzpel na Pillar Grande (6010 m), Robič pa je sestopil v bazo.
04.02. je Šnut poskusil priti še na Mercedario, zaradi hudega vetra pa je moral 6200 m visoko obrniti. Sestopil je v bazo.
05.02. so podrli bazni tabor in se preselili (10 h) pod vzhodno steno,
06.02. je naveza Pogačar – Robič ponovila Cobolito (50-55 st., 1200 m – do višine 6200 m, kjer se smer konča) in po isti smeri sestopila v bazo; tura je trajala kar 18 h.
Šnut se je tega dne povzpel na Cerro Negro (5550 m), potem pa s Pogorevcem sestopil v bazo (3600 m).
07.02. Pogačar in Robič sta sestopila v bazo. Popoldne so že prišli gonjači z mulami.
08.02. so prišli v Les Mollas in s terenskim vozilom nadaljevali v Barreal.
10.02. so se vrnili v Mendozo.
12.02. so dobili dovoljenje za Aconcaguo in se popoldan odpeljali do Punta del Inca.
13.02. so nadaljevali na Plaza de Mulas (4300m), kjer so prespali.
14.02. so se povzpeli do Kondorjevega gnezda (5500 m ), kjer so prespali v šotorih.
15.02. so se Pogačar, Pogorevc in Robič povzpeli na vrh Aconcague (6959 m); Šnut je zaradi prebavnih motenj moral obrniti na višini 6400 m.
– – – –
Aconcagua, GRS Prevalje ’96
GRS Prevalje, 13.01.1996 – 15.02.1996 Cilj: vzpon na Aconcaguo in v primeru lepega vremena še na Ojos del Salado.
Vodja Milan Plesec, Zdenko Žagar, zdravnik Jure Gorjanc, Franc Oderlap (GRS Prevalje), z njimi pa je šel tudi Alfonz Prevarčič iz PD Mežica.
Za aklimatizacijo so si izbrali ognjenik San Jose. T1 (2100 m), naslednji dan vzpon do zavetišča Altamura (3150 m), prtljago so jim do tja nesle mule. Naslednji dan do 4650 m in potem na vrh: po 6-7 h hoje so ga dosegli vsi. Med sestopom so zaradi nevarnost plazov opustili željo po nočitvi na 5160 m in so se spustili do 4650 m, kjer so se srečali z odpravo GRS Mojstrana. Zaradi poslabšanja vremena so naslednji dan nadaljevali sestop in se z najetim avtom odpeljali do Santiaga.
Do Puento de Inca (2170 m) so se odpeljali s kombijem. Za ježo in prenos do baze so tu najeli mule. Na Muljih podih (4370 m) so prespali v hotelu in naslednji dan spočiti navsezgodaj krenili doT1 (Nido de Condores, 5350 m). Bil je hud veter in komaj so postavili šotore. (Bilo jih je že vsaj 30!) Zjutraj naslednjega dne so se namenili proti vrhu. Do Berline (5800 m) je bilo 2 uri. Višje se je začenjal vedno hujši veter in mraz. Vrh so dosegli Plesec, Oderlap in Prevarčič, drugi so odnehali.
Po pregledu in po zdravstveni oskrbi (vsi so bili blago ozebli in precej izčrpani) so naslednji dan, še vedno v hudem vetru, sestopili do Plaza de Mulas. Tam je bilo časa in materiala za zdravstveno oskrbo dovolj. Gorjanc je oskrbel tudi Cerarja in ga napotil k zdravniku v Mendozo.
Potem se je uspešni del odprave vrnil v Santiago in se podal na tihomorsko obalo, Gorjanc, Žagar in pridruženi Zemljak pa so se zopet podali pod goro. Po hitrem pristopu na Nido in poskusu vzpona takoj naslednji dan, jim je še močnejši veter preprečil vzpon nad 6000 m. Stiskali so se v dvojčku na Berlini, čakajoč na pojenjanje vetra, a ni bilo nič. Sestopili so in zopet prespali na Nidu in ker se vreme tudi naslednji dan ni hotelo umiriti, potem sestopili. S prijatelji so se sešli v Ritzu, kjer so se dokončno dogovorili za vzpon na Ojos del Salado.
Že v Santiagu so najeli velik džip in po nočni vožnji zjutraj prispeli v Copiapo. Prvo noč prenočili ob laguni Santa Rosa, drugo pa že na 5800m – na drugem bivaku, potem ko so pri vojakih na 4750 m pustili potne liste, avto pa na 5350 m. Naslednje jutro se je najbrž pokazala prednost v aklimatizaciji trojke, ki se je že dvakrat zaganjala na Aconcaguo. Medtem, ko so trije ostali, so se oni ob 8. uri podali proti vrhu. Po 6 h podrsavanja po pepelnatem melišču so dosegli krater, uro kasneje (plezanje do II. stopnje, že napete vrvi) pa so bili na vrhu. Sestop pa je bil neverjetno hiter: v pol ure so bili pri kraterju in potem v uri na 5350 m, kjer so se srečali z ostalimi. Ker se ti še vedno niso dobro počutili in o vzponu niso niti razmišljali, so naslednji dan odšli v dolino.
– – – –
Aconcagua, mojstranška ’96
GRS postaja Mojstrana z AO, ob 50-letnici postaje, 15.01.1996 – 15.02.1996
Cilj: aklimatizacija v Čilu, Aconcagua, po Normalni, morda tudi Poljski smeri.
Vodja Dušan Polajnar, Iztok Arnol, Janez Ažman, Jernej Brežan, Janez Dovžan, Izidor Kofler, zdravnik Franci Kokalj, Rajko Lotrič, Jožef Martinjak, Martin Pavlovčič, Mitja Peternel, Stanko Šmid in Tonček Urbas ter pridruženi član Peter Dernič; skupaj 14.
17.01. so se iz Santiaga z avtobusom odpeljali v skupino El Volcan.
18.01. so z mulami do opoldneva prenesli tovore do Refugio Volcan San Jose (3130 m) in popoldan prenesli del tovorov še višje, pustili so jih med 3700 in 4000 m.
19.01. so se povzpeli do tabornega mesta na 4500 m, kjer so si – razen dveh, ki sta ostala na 4200 m – postavili šotore. Srečali so se s Prevaljčani.
20.01. so se trije odpravili proti vrhu (5856 m) in Ažman in Šmid sta ga tudi dosegla, vrnila pa sta se že med hudim sneženjem.
21.01. so se po vetrovni noči s sneženjem odločili za ponoven vzpon. Na vrhu so ga zaključili Dovžan, Kokalj in Pavlovčič. Šmidu, ki je med sestopom z vrha brez očal dobil snežno slepoto, so pomagali do koče.
22.01. so se vrnili v Santiago.
25.01. so se odpeljali v Mendozo in
26.01. do Puento del Inca.
27.01. so prvi že odšli v bazo, nekaj jih je prespalo med potjo, ostali v Refugio Plaza de Mulas.
28.01. so se Kokalj, Pavlovčič in Šmid povzpeli na Nido de Cóndores, trije so jim sledili, vendar so se potem vrnili.
29.01. prvi trije so odšli proti vrhu, vendar so se morali zaradi slabega zdravstvenega stanja Kokalja na 6700 obrniti. Na Nido de Cóndores so prišli Ažman, Dovžan, Dernič in Polajnar, popoldan še Lotrič in Urbas. Pavlovčič in Šmid sta sestopila v bazo,
30.01. sta se po vetrovni noči Ažman in Polajnar odločila za sestop v dolino. Za njima je sestopil še Kokalj. Dernič, Dovžan, Lotrič in Urbas pa so odšli proti Berlini (5850 m). Nadaljevala pa sta le Lotrič in Urbas, ki sta ob 16. uri potem tudi dosegla vrh in sestopila nazaj do šotorov. Dernič in Dovžan sta sestopila v bazo, na goro pa sta prišla Kofler, ki si je postavil šotorček pri Berlini in Peternel, ki je prespal na Nido de Condores, Arnol je zaradi zdravstvenih težav obrnil.
31.01. je že ponoči odšel proti vrhu Peternel in ga ob 10. uri tudi dosegel. Na Nido de Condores se je vrnil z ozeblimi rokami. Kokalj ga je po pregledu napotil v bazo, potem pa nadaljeval do Berline. V bazo ga je pospremil Šmid, potem pa ga je Polajnar takoj odpeljal k zdravniku.
01.02. so odšli na goro Ažman, Dernič, Dovžan, Pavlovčič In Šmid. Prespali so na Nido de Condores. Kokalj je sestopil v bazo.
02.02. je Kofler že navsezgodaj odšel na Nido de Condores, kjer so tovariši prebili hudo noč. In ker veter ni popustil, so se odločili, da skupaj sestopijo. Podrli so šotore in odšli v bazo. Tu so se znova posvetovali in se odločili, da prekinejo z aktivnostjo na gori ter se vrnejo v dolino,
Ta dan so se na Corro Manso, vrh poleg Nido de Condores, povzpeli Arnol, Brežan, Kokalj in Lotrič.
03.02. so v vetrovnem vremenu zapustili bazo in odšli do Puento del Inca,
04.02. pa v Mendozo.
– – – –
Aconcagua, kolesarja ’96
Rafael Maren se je s prijateljem med kolesarjenjem “Od Atlantika do Pacifika” (skupno 1700 km, do
višine 3863 m) 01.02.1996 povzpel tudi na vrhu Aconcague (6960 m).
– – – –
Aconcagua, trojka ’96
13.01.1996 – 02.02.1996 Cilj: vzpon na Aconcaguo.
Vodja Roman Cerar, Stojan Kralj in Roman Zemljak.
19.01. so bili na Plaza de Mulas in se
20.01. povzpeli na Kondorjevo sedlo, potem pa sestopili.
21.01. so se vrnili na Kondorjevo sedlo.
22.01. so prespali na višini 5800 m in
23.01. je bil Cerar na vrhu, druga dva pa sta se morala na višini 6200 m obrniti. Med sestopom
je noč prebil v šotoru (malo nad Independencio, okoli 6000 m) pri dveh ameriških alpinistih, h katerima se je stiskal, zavit le v bivak vrečo. Naslednji dan je sestopil do Plaze, kjer mu je ozeble prste sterilno obvezal in jih imobiliziral zdravnik prevaljske odprave. Potem pa v mendoško bolnico in domov.
Kralj in Zemljak sta s Prevaljčani potem še enkrat poskusila priti na vrh, toda tudi v drugo ni šlo. Zemljak pa se je s Prevaljčani povzpel na Ojos del Salado.
– – – –
Bariloško-mengeška ’95/96
Cilji: vzpon na Aconcaguo in plezanje v okolici Bariloč.
Monika Kambič in Marjan Kovač, člana AO Mengeš.
Kambičeva, Alfredo Aliaga in Petit Olivieri so 29. in 30.12.95 preplezali novo Varianto Aliaga – Kambič – Olivieri (VI+, A0/ VI, V – III, 700 m, 12 h) v severni steni Cerro Lopeza.
Kambinčeva in Aliga sta se v puščavskem predelu vzhodno od Bariloč povzpela na še neimenovan 120 metrov visok konglomeratni stolp, ki sta ga sta poimenovala Torre Confluencia, smer pa Direkta (VI). Kambičeva in Kovač pa sta v Katedralskih stolpih preplezala več smeri, ocenjenih do VI+, za Aconcaguo pa je zmanjkalo časa.
