Slovenski vestnik, 21. september 1956
V zvezi z nesrečo dveh koroških turistov, profesorja na celovški realki dr. Satteka in njegove žene, v stenah Mangarta je o poteku reševalne akcije razširil zlasti klerikalni in »neodvisni« tisk niz zlohotnih laži, ki naj bi v javnosti ustvarile videz, da so jugoslovanske obmejne oblasti ovirale in zabranile avstrijskim reševalcem dostop do ponesrečencev na jugoslovanskem ozemlju.
Jugoslovanski generalni konzulat v Celovcu je izdal v tej zvezi naslednje sporočilo: »Avstrijski gorski reševalci so bili o nesreči obveščeni šele 24 ur pozneje, in sicer v ponedeljek ob 17. uri. V Rabelj so dospeli šele v ponedeljek zvečer, kjer so mogli samo še izvedeti, da so oba ponesrečenca že rešili italijanski in jugoslovanski gorski reševalci in ju prenesli v dolino na jugoslovansko ozemlje, kjer sta se nahajala v bolniški oskrbi.
Kljub temu pa se je podpolkovnik deželne žendarmerijske komande Witzmann šele v torek, dne 18. septembra, ob 9. uri obrnil na generalni konzulat FLRJ v Celovcu. Že ob 10. uri mu je generalni konzulat posredoval odgovor jugoslovanskega državnega sekretariata za notranje zadeve v Beogradu, po katerem sedaj akcija avstrijskih gorskih reševalcev ni več potrebna, ker sta ponesrečenca v tem času že v bolniški oskrbi in ju bo najkasneje v nekaj urah mogoče predati na Podkorenskem prelazu avstrijskim oblastem. Mnenju državnega sekretariata za notranje zadeve FLR Jugoslavije se je pridružil tudi varnostni direktor za Koroško. Popoldne nato sta bila ponesrečenca predana na Podkorenskem prelazu.
Jugoslovanske oblasti ne nosijo odgovornosti za zakasnelo akcijo avstrijskih gorskih reševalcev, do katere je prišlo šele, ko je bilo reševanje že izvedeno.«
