Slovenski alpinizem 2004
Jože Šepič (1947 – 2004)
V gore je potem, ko ga je zaradi stresnega življenja začelo opozarjati zdravje, pričel hoditi s prijatelji iz Sežane.
Kot vsega v svojem življenju se je tudi hoje v gore lotil velikopotezno in z vso resnostjo. Kondicijo je nabiral z skoraj vsakodnevno hojo na Nanos, kmalu je s prijatelji osvojil Veliki Klek in Mont Blanc. V gore se je dobesedno zaljubil in vedno znova iskal nove izzive, kar ga je privedlo do plezanja. Ves navdušen nad novim načinom osvajanja gora se je z vsem žarom lotil novega projekta.
Plezati, plezati in še enkrat plezati. Leta 1997 je začel s plezanjem v plezališčih Vipavska Bela in Gradiška tura in še isto leto preplezal Slovensko smer v Steni. Uspešen podvig mu je dal novega zaleta in pogovor med prijatelji se je vrtel le o novih, še težjih smereh. Naslednje leto se je povzpel na Matterhorn, se v zimski sezoni preizkušal v zaledenelih slapovih ter plezal vedno zahtevnejše klasične smeri v slovenskih gorah. Velikopotezne sanje o osvojitvi najtežjih sten Alp so se pričele uresničevat z uspešnim vzponom preko severne stene Eigerja leta 2001 in z zimskim vzponom po smeri bratov Schmidt v severni steni Matterhorna leta 2003, kjer je tudi hudo pomrznil – sledila je amputacija dveh nožnih prstov. Tudi ta nesreča mu ni vzela zanosa in že je sanjal o podvigih v Himalaji. Leta 2004 se je udeležil odprave na Daulagiri, kjer je dosegel višino 7000 metrov in se na povratku domov, tik pred vasjo Tukuče, smrtno ponesrečil.
Vse, ki smo ga poznali, je navduševal s svojo ljubeznijo do gora in neizmerno voljo premagovati še tako težke probleme. Ni bil alpinist v klasičnem pomenu besede, mogoče je bil ta okvir zanj premajhen. Bil je velikopotezen človek, ki mu v življenju ni bilo nič podarjeno, zato tega ni pričakoval niti v gorah. Predvsem pa je bil tako v dolini kot v gorah človek z veliko začetnico.
Sonja Lovrekovič, Marko Fabčič
– – – –
Spomin in opomin gora (kronika smrtnih nesreč v slovenskih gorah)
Člani slovenske himalajske odprave so 19. maja 2004 odhajali v dolino po uspešnem vzponu na osemtisočak Daulagiri (8167 m). Vračali so se čez prelaz Dampus (5100 m) proti vasi Tukuče (2590 m).
Z njimi je bil tudi 56-letni Jože Šepič, doma iz Gradišča pri Materiji, izkušen planinec, ki je zadnja leta intenzivno (kot vodenec) plezal tudi zelo težavne smeri in si je želel kot prvi slovenski klient z gorskim vodnikom osvojiti himalajski osemtisočak. Zaradi višinske bolezni je dosegel 7000 metrov, v baznem taboru pa si je potem povsem opomogel.
Med potjo so ga zadnjič videli na približno 5000 metrih. Skupina ni hodila strnjeno, takrat jo je nenadoma zajela megla. Pot je bila tamkaj lahka in dobro vidna. Člani odprave so ga ob pomoči domačinov in tujih alpinistov ter helikopterja zaman iskali od 20. do 27. maja. Iz domovine sta prišla še dva izkušena himalajca in ga pomagala iskati do 30. maja, nato sta nadaljevali dve skupini domačinov. V četrtek, 08. julija, ga je našel neki ovčar. Šepič je bil zašel s poti na višini približno 3400 metrov in se po navidezni bližnjici usmeril proti vasi Tukuče. Sto metrov nižje bi spet prišel na pot, ki se je v dolgem ovinku izognila prepadnemu svetu. V zadnjem skoku mu je zdrsnilo in je padel 20 metrov in se kotalil 100 metrov po strmi grapi. Zaradi poškodbe glave je bil takoj mrtev. Še vedno je imel palice v rokah. Bil je pol ure daleč od Tukuč, skrivalo ga je grmovje. Upepeljen je bil po nepalskem običaju in potem pokopan v Gradišču. Svojci so izplačali nagrado in se namenili pomagat Tukučam.
