Slovenski alpinizem 2004
Jože Šepič (1947 – 2004)
V gore je potem, ko ga je zaradi stresnega življenja začelo opozarjati zdravje, pričel hoditi s prijatelji iz Sežane.
Kot vsega v svojem življenju se je tudi hoje v gore lotil velikopotezno in z vso resnostjo. Kondicijo je nabiral z skoraj vsakodnevno hojo na Nanos, kmalu je s prijatelji osvojil Veliki Klek in Mont Blanc. V gore se je dobesedno zaljubil in vedno znova iskal nove izzive, kar ga je privedlo do plezanja. Ves navdušen nad novim načinom osvajanja gora se je z vsem žarom lotil novega projekta.
Plezati, plezati in še enkrat plezati. Leta 1997 je začel s plezanjem v plezališčih Vipavska Bela in Gradiška tura in še isto leto preplezal Slovensko smer v Steni. Uspešen podvig mu je dal novega zaleta in pogovor med prijatelji se je vrtel le o novih, še težjih smereh. Naslednje leto se je povzpel na Matterhorn, se v zimski sezoni preizkušal v zaledenelih slapovih ter plezal vedno zahtevnejše klasične smeri v slovenskih gorah. Velikopotezne sanje o osvojitvi najtežjih sten Alp so se pričele uresničevat z uspešnim vzponom preko severne stene Eigerja leta 2001 in z zimskim vzponom po smeri bratov Schmidt v severni steni Matterhorna leta 2003, kjer je tudi hudo pomrznil – sledila je amputacija dveh nožnih prstov. Tudi ta nesreča mu ni vzela zanosa in že je sanjal o podvigih v Himalaji. Leta 2004 se je udeležil odprave na Daulagiri, kjer je dosegel višino 7000 metrov in se na povratku domov, tik pred vasjo Tukuče, smrtno ponesrečil.
Vse, ki smo ga poznali, je navduševal s svojo ljubeznijo do gora in neizmerno voljo premagovati še tako težke probleme. Ni bil alpinist v klasičnem pomenu besede, mogoče je bil ta okvir zanj premajhen. Bil je velikopotezen človek, ki mu v življenju ni bilo nič podarjeno, zato tega ni pričakoval niti v gorah. Predvsem pa je bil tako v dolini kot v gorah človek z veliko začetnico.
Sonja Lovrekovič, Marko Fabčič
