Ameriška domovina, 8. oktober 1982
CLEVELAND, O. — V soboto, 11. septembra, je na planini Krstenica v Bohinju na Gorenjskem izročil Bogu svojo dušo p. Janez Sodja, jezuit. Rodil se je 31. januarja 1923 v Bohinjski Bistrici kmetu in usnjarju. V družini je bilo devet otrok. Brat France je postal pred njim duhovnik lazarist, znan duhovni – pisatelj in pesnik. Gimnazijske študije je Janez začel v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano. Ko je bil v sedmi gimnaziji, so Nemci sredi aprila 1941 razgnali zavod, profesorje in dijake. Vrnil se je v Bohinj domov, jeseni pa je odšel v Beljak na Koroškem, kjer je prihodnje leto opravil maturo, potem pa je vstopil v celovško bogoslovje.
Po vojski je v koroškem ŠL Andražu vstopil v jezuitski red. Po noviciatu je v Rimu kot gojenec Ruskega zavoda (Rusieum) študiral na Gregoriani in bil l. 1953 po vzhodnem obredu posvečen za duhovnika. Po novi maši so ga predstojniki poslali za profesorja matematike in telovadbe v zavod za ruske fante in študente v Parizu. Tu se je močno vživel vanje in svoje delo. L. 1962 je kar težko šel v Muenchen, kjer naj bi deloval v ruski katoliški župnijski skupnosti. Pri vsem tem si je pridobil bogato znanje jezikov. Govoril je nemško, francosko, angleško in italijansko. V Monakovu je deloval tudi med slovenskimi rojaki. Pomagal je po Bavarskem, v Frankfurtu, posebej pa še v Berlinu, kjer je organiziral slovensko katoliško skupnost v Kolpingovem domu. Od 1972 do 1977 niso imeli naši rojaki na Švedskem svojega duhovnika.
P. Janez je vsako leto šel za dva meseca jeseni in za dva meseca spomladi mednje s svojim volkswagnom, ki ga je za pet mark zadel na tomboli. Ta avto si je napolnil s slovenskimi knjigami, ki jih je zbiral tudi doma in nato križaril po Švedski in iskal rojake ter jih zbiral, da so skupno obhajali evharistijo in prejemali zakramente. Rad je pomagal tudi stiskanim in ubogim. Kolikim je bil uredil razne zahtevke pri nemških oblasteh; nobena pot mu ni bila predolga in prehuda. Zbiral je obleko in obutev ter jo vozil domov potrebnim. Tudi na Angleško je prišel na pomoč in imel tam misijon.
Dobro leto je p. Janez bolehal za rakom v ustih. Neizmerno je trpel. Prestajal operacije in hodil iz bolnišnice v bolnišnico. Vse trpljenje je junaško prenašal. Ko je slutil, da se mu bliža smrt, si je zaželel priti v svoj rodni kraj Bohinj. Teden dni je bil doma. Vsako zadnje leto je prihajal domov in na domači planini Krstenici preživljal dopust in svoje duhovne vaje. Tudi svoje zadnje dni je želel priti v samoto. Kakor se onemogli gams umakne od črede in hoče umreti sam. Pogreb p. Janeza je bila prava manifestacija hvaležnosti. Bohinjski rojaki so napolnili veliko bistriško cerkev. Pogreb je ob sodelovanju več kot 30 duhovnikov vodil škof za izseljence dr. Lenič, ki je v mašnem govoru orisal lik tega izrednega duhovnika. Po maši je predstojnik ruske katoliške skupnosti jezuitski p. Odd s svojimi bogoslovci odpel pogrebne speve po vzhodnem obredu. Ljudje so s spoštovanjem spremljali njihove dolge obrede. Pri grobu pa je svojega sobrata naslikal v svojem govoru tudi njegov privincial p. Jože Kokalj. Nacionalni direktor za dušno pastirstvo izseljencev v republiki Zapadni Nemčiji, msgr. dr. Raimund Amarm je poslal škofu Leniču sožalno brzojavko tudi za jezuite in za njegove domače. Rajnki p. Janez se je večkrat oglasil tudi pri nas v Ameriki, kjer je imel v našem mestu svojega brata inž. Jožeta, ki je pred leti umrl. Njegova žena in otroci pa so še tu v ZDA in jim izražamo svoje globoko sočutje ob Janezovi smrti. Rajnki p. Janez je imel ob neki takšni priložnosti v Clevelandu pri Sv. Jožefu tudi duhovne vaje za slovenske ljudi.
(To oznanilo je pripravil po Družini z dne 3. okt. t.l. za naš list J. S.)
