Nova doba, 2. december 1992
A do tja je še dolga pot in nobenih razlogov ni bilo, da se ne bi sproščeno predajali dogajanju in občutkom, ki so se menjavali skoraj tako hitro, kot je vozil tovornjak. Med tridnevno vožnjo smo jedli v glavnem v čajnicah in gostiščih, prenočevali pa v lodžih (angl. lodge), ki jih je bilo ob poti kar precej. Drugo ali tretjo noč na poti smo Damč, Rudi in jaz padli v neki vasi v totalno odštekano sceno. Sredi vaškega trga je bil precej velik, raven prostor, ki so ga na eni strani obkrožala dekleta, na drugi pa fantje, vmes pa je gnezdilo nekaj starih mam, ki so najbrž bdele nad moralnostjo celega dogajanja.
Vse skupaj pa se je dogajalo dobesedno bogu za hrbtom, kraj je namreč bil tak, da smo upravičeno dvomili, da so tam že kdaj videli belca. A iz sosednje zgradbe se je iz sodobne hiti opreme slišala aktualna ameriška in evropska rock in plesna glasba. Tipi, ki so poplesavali sredi trga, so suvereno obvladali breakdance, akrobatski rock’n’roll in podobne zadeve. Samo strmeli smo, nato smo se, rahlo zarolani od piva, vožnje s tovornjakom in ostalih zadev, začeli tudi sami gibati v ritmu glasbe. Ko so to videla dekleta, ki so na eni strani obkrožala trg, so nas začela kljub svarečim pogledom starih mam in lokalnih frajerjev vabiti v sredino kroga na ples.
Nismo vedeli, kaj bi, kakšne so tam navade, zato sva se z Rudijem malce obotavljala, vendar naju je Damč, ki je vneto pritiskal na sprožilec fotoaparata, prepričal, da so tu dobročudni in nenasilni ljudje, pa sem najprej zaplesal jaz, malo kasneje pa se je utrgalo tudi Rudiju In z dvema domačima dekletoma sva uprizorila pravi show.
Ko sva se oba prepotena in sijočih oči vrnila k Damču, ki se je seveda ob vsem skupaj kraljevsko zabaval in zadevo beležil na filmski trak, pa je vzdušje pokvaril rahlo pijan lokalni tip, ki se je najbrž čutil dolžnega, da pride zadevi do dna. Zanimalo ga je namreč, če imava Rudi in jaz s tukajšnjimi dekleti resne namene, ali pa se kar tako zajebavava. Ker je bilo res slednje, je Damč razumno predlagal, da gremo spat.
A glej hudiča, obe najini plesalki sta nama sledili do lodža, kjer smo spali in ne vem, če bi se bilo kaj posebno treba potruditi, da bi sledili Rudijevim in mojim predlogom do vsem znanega epiloga. Žal je tudi tokrat kot tolikokrat doslej razum premagal želje in strasti. Pa sva vsaj oba z Rudijem imela lepe sanje.
Naslednje jutro smo se kot običajno spet stlačili v tovornjak; Rudijeva in moja plesalka z včerajšnjega žura pa sta nama mahali tako dolgo, da sem ju fotografiral. S Šoferjem oziroma že z lastnikom tovornjaka v Kathmanduju smo se dogovorili, da nas potegne do Phidima, odkoder pa je do Gophetar Bazarja, kjer običajno startajo odprave, še celih 30 kilometrov. A spet smo se malo režali drug drugemu
v obraz, padla je kakšna pametna pripomba, nekaj več rupij je menjalo lastnika in že smo z istim tovornjakom po smrtno nevarni vožnji ob robu gorskih “cest” pribrzeli še istega dne v Gophetar.
Ker sem bil v odpravi zadolžen za rane, poškodbe, skratka za zdravje, sem imel obilico dela. Vaščani so pričeli prihajati s takšnimi ali drugačnimi zdravstvenimi težavami, začeli so mi prinašati več ali manj bolne, krastave ali kakorkoli drugače problematične otroke in vsem tem ljudem bi torej moral pomagati. Seveda sem sklical sestanek, na katerega sem povabil sirdarja Soldima in zveznika Moho, ki je navsezadnje policaj in predstavnik oblasti hkrati in jima kratko in jedrnato povedal, da v resnici nisem “pravi” zdravnik, temveč le bolničar, izšolan v mornariški pešadiji bivše jugoslovanske vojske, da sem pred odhodom sicer redno hodil k prijatelju, ki je zdravnik, da me je poučil o vsem potrebnem glede pljučnega in možganskega edema, ozeblin, omrzlin in podobnih gorskih radosti, vendar pa ne vem, ali lahko “zdravim” tudi tukajšnje domačine. Medicinske opreme sem imel veliko, vendar še vedno manj kot etičnih in moralnih zadržkov.
A fanta sta me opogumila rekoč, da naj delam vse, kar pač znam, naj pomagam, če le znam in hočem in lotil sem se dela. A že ob pogledu na moj prvi “primer” me je, kljub temu da imam kar dobre živce in sem v Vojni bolnici v Sarajevu med služenjem vojaškega roka delal v kirurški ambulanti, stisnilo v grlu in globoko sem moral zajeti sapo, saj sem v sebi obdržal pravkar zaužiti dalbat (riž z omako iz leče in začimbami) in pravkar popito pivo.
Ko sem namreč dvanajst ali trinajst let staremu dečku ob moledovanju njegovega očeta snel z gležnja umazano cunjo, ki je najbrž služila kot obveza, sem zagledal kosti sklepa, ki so se bleščale sredi gnijočega mesa, vse skupaj pa je obdajal velik mehur, iz katerega se je cedila sokrvica, pomešana s krvjo in gnojnim izcedkom. Rekel sem, naj malo počakata, šel po Rudija in medicinsko opremo in se lotil dela. Z Rudijem, ki je suvereno obvladal vlogo medicinske sestre, sva sklep očistila gnoja, predrla in očistila mehur, vse skupaj razkužila, namazala z antiseptičnim mazilom in sterilno povila. Še danes ne morem (in najbrž tudi nikoli ne bom) pozabiti hvaležnosti, ki je žarela iz oči dečka in njegovega očeta.
Nato se je pojavil tip z vročino, ki sem mu dal andol in nekaj aspirinov, neki deklici sem s kolena odluščil impozantno zagnojeno krasto, pod katero sem zagledal celo enega ali dva črva in tako dalje pozno v noč. Kaj vse se mi je tisto noč sanjalo, si lahko mislijo tudi bralci z manj razvito domišljijo.
Naslednjega jutra pa se je začelo zares. Že prejšnji dan je mister O’Boy, eden od Šerp, ki so pripotovali z nami iz Kathmanduja, začel najemati lokalne nosače, z istim delom pa je pod nadzorstvom sirdarja nadaljeval, dokler nista zbrala štirideset mož, kolikor smo jih potrebovali. Nosači so bili vseh starosti, štirinajstletni deček ali šestdesetletni možakar, oba sta nosila na svojih plečih po trideset kilogramov tovora, h kateremu pa je treba prišteti še njuno lastno hrano. Občudovanja vredni možje, majhni, žilavi, vztrajni …In to le za sto rupij (okoli dva dolarja!) na dan.
Seveda smo tudi mi in Šerpe nosili; sirdar, njegov pomočnik Ang Karsang in zvezni oficir Moha so tako kot mi nosili le svojo osebno opremo, ki jo potrebuješ na pohodu do baznega tabora (spalna vreča, armaflex, na katerem ležiš, perilo, vetrovka, dežnik ali pelerina, higienski pribor, baterija, fotoaparat …), ostali Šerpe pa so poleg osebne opreme prenašali še ves kuhinjski pribor in opremo. Le mister O’Boy ni razen mikroskopsko majhnega nahrbtnika, v katerem je imel bogve kaj, prenašal ničesar, saj je bila njegova stalna (in zahtevna) naloga, da je nadzoroval nosače, jih stalno prešteval in jih gledal, če je s tovori vse v redu.
Pa ni bilo nobenih zapletov, stroj je deloval natančno in učinkovito. Etapa prvega dne je bila kratka, morali smo se iz Gopetharja spustiti v dolino Kabeli Kole, nato pa se povzpeti do domačije, na katere dvorišču smo prenočili. Ko smo prišli do reke, smo se seveda takoj šli kopat, saj je bilo zelo soparno in po triurni hoji pod ne ravno lahkim nahrbtnikom se kopel res prileže …Treba pa je povedati, da so reke tam, sploh po obdobju monsuna, izredno deroče, saj imajo velik padec in narasle, česar pa smo se, kot se bo izkazalo, premalo dobro zavedali.
Se nadaljuje
