Spomini na »šestico« v Travniku

Osem desetletij plezalca, skoraj šest desetletij smeri

Planinski vestnik, november 1992

Paul Aschenbrenner, ki je s prijateljem Hermanom Tiefenbrunnerjem 25. in 26. junija 1934 prvi preplezal slovito direktno smer v severni steni Travnika, bo prihodnje leto star osemdeset let. Plezalca sta svoj podvig predstavila z zanimivim opisom, ki je izšel v reviji »Bergsteiger« in ga v prostem prevodu predstavljamo bralcem Planinskega vestnika. (Op. ur.)

Skupina petih podjetnih gornikov je tistega davnega junija opravila kar nekaj vzponov v naših Julijskih Alpah in se končno podala še v zatrep Planice. Iz koče v Tamarju jih je pot vodila na Sleme. Aschenbrenner piše, kako se mu je ob pogledu na bližnjo, skoraj 900 metrov visoko severno steno Travnika utrnila misel, da bi jo preplezal v direktni smeri. »Oči so otipavale skalovje in iskale možnosti prehoda. Kazalo je, da bosta ključni mesti dva mogočna previsa. Bil sem vse bolj navdušen in uspelo mi je, da sem za sodelovanje v tej pustolovščini pridobil tudi Hermana Tiefenbrunnerja, ki je padel v 2. svetovni vojni. Poskusila bova, čeprav med tem dopustom nisva nameravala opraviti kakih težjih vzponov in s seboj nisva vzela kake posebne opreme.

Sedemnajsti junij 1934.
Do vznožja stene hodiva uro in pol; sledi iskanje možnosti za direkten vzpon, še preden pa ta dan mine plezarija, me čaka pretresljivo, nepozabno doživetje. Na začetku zapira začrtano smer orjaški previs. Po nekaj poskusih ugotoviva, da bova problem lahko rešila s plezanjem po počeh manjše stene, nato pa z dolgim prečenjem proti levi. Tako tudi storiva. Naslednja ovira je kamin, ki se konča s previsom. Sledi užitkov polno plezanje v pepelnato sivi skali, prepreženi s plitvimi počmi. Nekaj sto metrov višje se pne v nebo nova zajetna streha, ki bo najbrž odločala o uspehu podviga.

SKOK SKOZI VPONKO
Danes nosiva s seboj samo osem klinov, pet vponk in dve 30-metrski vrvi. Kaže, da to ne bo zadostovalo, zato se okrog treh popoldne odločiva za povratek. Ne mika pa naju, da bi se spet dajala z dolgo prečnico; raje se bova ob vrvi spustila čez previs. V ta namen najprej zvežem obe vrvi. Iz previdnosti pred spuščanjem poskusim, če bo vozel tekel skozi vponki. Izkaže se, da bo šlo. Okrog vratu si obesim eno, okrog stegen pa drugo zanko, vpnem največji vponki in že se začenja spust v neznano. Kmalu visim v zraku, stena se naglo odmika. Vezni vozel prihaja bliže in bliže; že je tu – vendar ne zdrsne skozi vponki; spusta je konec. Zaman poskušam potisniti vozel skozi oviro. Končno po enojni vrvi splezam nekaj metrov višje in se vržem navzdol. Toda vponki vozel še kar zadržujeta. Ne kaže drugega, kot da stvar ponovim. Z muko spet plezam navzgor, tokrat še malce višje. Spet telebnem navzdol. Posledice so katastrofalne. Nemočen še vedno visim v zraku ob zaskočenem vozlu – z nogami navzgor. Zanka okrog vratu mi vleče glavo med nogi. Za nameček se pričenjam vrteti okrog vrvi. Ves vznemirjen iščem rešitev. Na misel mi pride, da bi z nožem prerezal zanki. Kratek razmislek: najprej vratno zanko, da se ne zadavim. Zaradi svoje lege ne morem doseči noža; kopljem se v znoju, ki ga poraja strah in mi zaliva obraz. Da bi se znebil strahu in omotice, se zazrem v daljavo, vendar smrtni strah ne mine. Kar vidim, kako me bo klavrno pobralo. Slišim Hermanove vprašujoče klice, na katere pa se ne odzivam več. Še ena možnost je. Lotim se poskusa, da bi z dvema klinoma potisnil vozel skozi vponki. Čeprav sem že opustil sleherno upanje, mi to končno uspe. Spet se lahko spuščam. Po nekaj metrih pristanem na dobrem stojišču – končno si lahko odpočijem. Nogi sta povsem brez moči. Posvarim tovariša, ki se brez težav spušča v običajnem Dulferjevem sedežu; kaže, da se njegove hlače že smodijo.
V žile prihaja novo življenje, moči se počasi vračajo v ude, le levica ostaja nekako gluha. Nadaljnjega sestopa si brez vrvi ne upava tvegati. Medtem ko me Herman varuje na spodnjem koncu vrvi, se vzpenjam po skalah, dokler nisem v višini vozla. Potegnem ga k sebi in razvežem. Nato na hitro sestopiva. Srečno prestana plezarija se konča, tik preden se večer prevesi v noč.

BIVAK V RAZPOKI
Naslednje dni imamo opravka v drugi dolini. Preplezamo severno steno Triglava, nakar se v Planici s Hermanom posloviva od tovarišev. Z željo, da uresničiva najin načrt, nama prepustijo svoji vrvi, kline in vponke.

Petindvajseti junij 1934.
Še pred zoro, okrog poltretje ure, zbudim Hermana. Oskrbnica nama pripravi krepak zajtrk – polento s kavo. Vzameva še nekaj hrane, plašč, dve 40-metrski vrvi, 18 klinov, dvanajst vponk in nekaj pomožnih vrvic. Z vso to ropotijo se ponovno odpraviva k vstopu. Z dogodki tega dne nas bo seznanil povzetek poročila Hermana Tiefenbrunnerja: »Ura je pol šestih, ko se Paul po krepkem stisku roke loti smeri. Skala ni preveč hladna. Tokrat prečnica hitro ostaja za nama. Kmalu sva pri svoji vrvi, ki sva jo tu pustila ob prvem poskusu. Paul jo s krepkim zamahom zaluča v globino. Vzpenjava se in uživava v plezanju; klini, ki sva jih zabila prejšnji teden, nama prihranijo veliko časa. Kmalu sva spet na kraju, kjer sva pred tednom dni obrnila. Pričenja se merjenje s steno, ki nama od tod naprej ni znana. Plošče ne dopuščajo, da bi lahko napredovala več kot štiri ali pet metrov brez pomoči tehnike. Paul se meter za metrom prebija po gladki poči. Končno ga ustavi previs, na vrsti sem jaz. Čeprav sem drugi, me napredovanje stane veliko truda in znoja. Končno Paul s pomočjo vrvne prečnice najde dobro rešitev, vendar naju tisto, na kar naleti, ne spravlja ravno v dobro voljo. Izmenoma vlečem vrvi, da bi tovarišu s tegom omogočil napredovanje. Kmalu je pet, šest metrov nad menoj, nato se spusti in izbije šest klinov, ki jih je maloprej zabil v skale. Potrebovala jih bova, če hočeva naprej. Počasi se vzpenja. Končno doseže rob strehe, kmalu nato ga ne vidim več. Še zadnji udarec na varovalni klin in že zaniham v zrak; v hipu sem tri metre od skale. Sopihaje in ves preznojen se prebijem do Paula. Smehlja se. Nad nama je skala krušljiva, na vrsti je naslednji previs. »Ni govora, da bi tu bivakirala,« meni Paul. »Morda bo zgoraj bolje,« odvrnem. Potem na že utečen način zdelava tudi previs. Majhna votlina nad njim ni vabljiva, levo od nje je poševna gredina: tu bova bivakirala.

Naj pripoved dokonča Aschenbrenner: »Ura je že devet zvečer. Po zajtrku si danes še nisva privoščila počitka. Herman si najde sedišče, pred nočnim hladom ga bo varoval moj plašč. Jaz se stisnem v navzgor potekajočo skalnato razpoko, v kateri se lahko obdržim samo, če se v njo zagozdim z nogama. Kljub temu kmalu zaspim. Spanec seveda ne traja dolgo. V snu me tlači mora, neka zlobna sila me hoče potisniti v globino. Krik obtiči v grlu, ko se predramim, viseč na svojem stojiščnem klinu, saj sem že povsem spolzel iz razpoke. Zgodba se ponoči še nekajkrat ponovi.

LAHKO KLJUČNO MESTO
Končno se porodi nov dan. Najin zajtrk ne traja dolgo. Trdi zvoki kladiva so najina jutranja glasba, ki odmeva od previsov nad nama. Premagava manjšo streho, čemur sledi prečka v levo. Ko preplezava veliko streho v zgornjem delu stene, ni sledu o pričakovanih težavah domnevnega ključnega mesta. Široka poč ponuja presenetljivo enostavno rešitev. Še malo in že se v lahki plezariji vzpenjava proti vrhu. Ura je štiri popoldne. Žametno mehka trava zapeljivo vabi k počitku, naju pa grozeči nevihtni oblaki silijo k takojšnjemu povratku. Sledeč grebenu hitiva k Travniški škrbini. Ulije se krepak naliv, sestop otežkočajo še megla in strmi, zasneženi žlebovi. Toda v koči zaspiva kot ubita, zjutraj pa naju okrepča obilen zajtrk. Ko je po njem, moram še k vstopu po najino vrv, gorske čevlje in nahrbtnik.«

* * *

»V pol stoletja, ki je sledilo temu dogodku, sta se plezalna tehnika in oprema pač spremenili, preplezana je bila marsikatera težka smer. Kljub temu pa v meni ostaja lep spomin na dni trde plezarije in doživetij polno pustolovščino v severni steni Travnika.«

Priredil: Pavle Šegula