Kamniški občan, 26. marec 1979
Na Dleskovški planoti, ki leži med Korošico, Veliko planino in Logarsko dolino, je mnogo kraških pojavov. Tu najdemo vrtača, žlebiče, suhe doline ter kraške votline, ki nas jamarje seveda najbolj zanimajo. Planota je bila do sedaj dokaj slabo raziskana, kljub temu da visoka nadmorska višina (1700 m) in obilica kraških pojavov obetata tudi večje globine jam.
Zato smo kamniški jamarji lepo vreme lanske jeseni izkoristili za raziskovanje novih objektov na planoti. V kotlinah je že ostajala megla po ves dan, planota pa se je kopala v toplem jesenskem soncu, ko smo hodili križem po njej ter iskali vhode jam. Bili smo presenečeni, saj je bilo jam še več, kot smo pričakovali.
V eni vodoravnih jam, ki so na planoti redkejše kot brezna, smo našli posebno zanimivost, podpisa Karleta Tavzherja in Eda Deržaja iz leta 1920.
Jama je po velikosti in obliki podobna ostalim jamam na Dleskovški planoti.
Spustili smo se po strmem dvajsetmetrskem snežišču, ki na koncu preide v gladko ledeno ploskev. Jama je v principu ledenica, v kateri se hladen zrak zadržuje celo leto. Z ledu prestopimo na grušč, s katerim so posuta tla vodoravnega rova. Prav zaradi raztapljanja vode je močno razjeden, iz sten štrle ostri kamniti noži, kapnikov pa tu ni.
Rov se je postopoma dvigal, in ko se je zopet zravnal, smo bili na koncu jame. Tu smo na končni steni naleteli na podpisa Deržaja in Tavzherja. Ravna in suha stena je ohranila njuna podpisa celih 60 let, čeprav sta pisala z navadnim svinčnikom. Petnajstletna mladeniča sta jamo obiskala verjetno spotoma, ob planinarjenju. Iz tega sklepamo, da je bila verjetno še marsikatera neregistrirana alpska votlina že obiskana, toda na žalost o tem ni nobenih zapisov.
Jami smo po prvostopnikih dali ime jama Deržaj-Tavzher. Poglejmo na kratko njuno poznejšo življenjsko pot.
Karleto Tavzher (tudi Tauzher) se je pridružil Turistovskemu klubu Skala, kjer se je izuril v plezanju v Turncu pod Grmado. V začetku poletja 1921 je Karleto z Vladimirjem Kajzljem plezal prvenstveno smer v severni steni Turske gore. V severnem ostenju Turske gore je bila tedaj potegnjena le Tschadova smer, vse drugo je bilo za tedanje alpiniste neprehodno, le nekaj 10 metrov pod vrhom težke nove smeri je Tavzher omahnil v smrt, star komaj 16 let. Njegova smrt je za nekaj časa zavrla razvoj slovenskega alpinizma in kluba Skala.
Tudi Edo Deržaj se je že v svoji mladosti zapisal goram in stenam. Pripadal je plezalni druščini, ki je okoli leta 1930 utrla v stenah nove smeri in je mejo nemogočega pomaknila precej navzgor. Gore pa je doživljal tudi kot slikar in njegove slike, polne drznih potez in razgibanih barv, so imele velik uspeh na razstavah doma in v tujini. V času okupacije je delal v ilegali in leta 1943 je izšla njegova knjiga in mapa linorezov »Podobe – gore in ljudje« pri založbi Viharnik.
Edo Deržaj je tudi ploden pisatelj. Napisal je precej del za otroke: »Ho, ho, ho«, »Rjavček«, »Žareči kamen«, »Razposajenci«, odraslim pa so namenjene knjige: »Gruh«, »Pod Špiki« in »Gore in ljudje«. Uspešni alpinist, slikar in pisatelj živi v Ljubljani in letos praznuje svojo 75-letnico.
Janko Urbanc
