Tovariš, 3/1952
Boris Režek: Sneg je ugašal v vetru, ki je potegnil čez Črni vrh; samo lesketajoči se oblaki so se še prašili nad dolino. Z zamolklega neba nad grebeni je svetil mesec. Iz črnine noči so se pokazovali zasneženi vrhovi smrek in zametene čeri ob goli, v dno segajoči steni. Sneg se ni oprijel gladkih, odklanih plasti, le ledeni ocurki so viseli z robov nad globoko dno. Ves dan se je bil gnal sneg in bučanje vetra je preglasovalo šumenje Bele pod ledeno skorjo. Žvenketaje so se valili curki pod oboki ledu in izplakovali vrzeli v prosojnem stropu nad sabo. Že vso zimo ni posijalo sonce v belsko tésen. Drevje je pokalo v zmrzali, nad stenami v Mešeniku pa je prigrevalo sonce, da so se udirali plaziči in tropa gamsov se je prepasla na razkriti travi. Visoko v steni je med razmaknjenimi skladi zevala črnikasta špranja in z roba je držala vanjo polica z rušami usahle trave. Teh ruš ni nikdar dosegel sneg, skalovje nad njimi jih je varovalo. Le poprh, ki ga je prignal veter, se je lovil v gostih šopih voljnega lasca.

Kunja sled se je vselej izgubila v gostem smrečju pod steno. Zver se je poganjala z veje na vejo in se zviška spustila na polico, ko je pred svitom prihajala s svojih ponočnih pohajkovanj in zvita v svojem duplu s tacami na podvihnjenem repu, preždela dan. Duplo je bilo v dnu razpoke, ki je segala globoko v goro. Kremplji so zapraskali po gladki skali, zelene oči so se zabliskale v temi in zlatogrla zver se je potegnila skozi ožine v kotanjo iz suhega listja in drobirja. Tako je podnevi ždela kuna v globini skalovja, kadar je na lovu ni prehitel svit, da se je stisnila v kakšen žlambor, ali pa si je poiskala veveričje gnezdo na košati smreki.
To noč se je iz dupla spustila potegnjena senca, zmuznila po razpoki in kuna je obstala na robiču nad globino. Zavohala je v veter. Na smrekah so bile poveznjene plasti snega in po gladkih iglicah zdrsovale v vznožje. Zviška je rezal ostri piš in se mešal z zatohlico nad dolino. V valovečem zraku je bil zadah po srnji dlaki in ptičjem perju. Kuna se je nagnila v temo in prhnila v vrh smreke v globini.
Mnogo zim je že prebila ta kuna na svojih potéh po Beli. Prehajala je čez Rzenik na Dol in v Dolski graben; prišla je do Hudih koncev pod Mokrico, obrala Mešenik in Črni vrh do Repovega kota in se čez Lepo glavo vračala v Belo. Ti kraji so oddaljeni dolge ure, med grebeni so globoke doline, skalovje in goščave; kuna pa jih je obšla v eni sami noči. V samotah so ostajale njene sledi, razsuto perje ptic in kri na snegu.
Ta kuna se ni dotaknila nobene vabe. Zaman so lovci z vlakami iz srnjega droba prekrižali njene stečine, da bi jo zvabili k pastem. Nikoli se ni dotaknila vabljivo položenega mesa, čeprav jo je stiskal glad. Vaba je pogubila marsikatero drugo kuno in lisico, ko jo je stisnil pah, zgrabil sklopec ali zvil strup. Ta kuna, ki so jo poznali po posebno veliki sledi, se je hranila le z živim plenom, odkar je teden dni poginjala zaradi zastrupljenega mesa, ki ga je našla pod snegom. In pod kožo so ji še tičale vraščene šibre od strela, ki jo je zbil, z veje v goščavo in se je potem zalezla v skrito razpoko ter se ob srditem lajanju psa umikala po njej vedno globlje v zviti rov med skalovjem, da je prišla na plano daleč vstran, ko je lovec zaman phal dim v duplo, da bi jo izgnal. Poznala je vse ukane, vse najbolj pretuhtane lovske zvijače so bile zaman in njena krvoločnost ni poznala meja. Njena legla so se množila in kakor bi rod podedoval po njej vso prekanjenost in izkušnje, je bilo vedno le malokatero belskih kun moč dobiti v past sili na strel. Cene krzen so bile visoke, oglašali so se prekupci, ponujali in dodajali. Kune so ugonabljale srnjad in lovci so vse dni prečrkovali za sledmi. Osem so jih uplenili, stara kuna pa je mesarila naprej. Našli so raztrgano srnjo mladico na njeni sledi, ostrupili mrhovino, a kune ni bilo več blizu. Sledili so jo onkraj Bistrice, v Koncu; naslednje dni spet na Dolu. Ko pa je odjuga pobrala zgodnji sneg, so morali popustiti tudi najbolj vztrajni lovci.
Gosto je snežilo po dolini, ko je stari Bos iz Bistrice spet snel puško s klina, pogledal skozi cevi in jo nabil. Potem je vzel s motvozom prevezano škatlico izpod peči in zagazil v novino. Zadovoljno se je nasmehnil, ko je začul škrabljanje v škatlici v svojem žepu. Stara kuna je doslej imela dovolj plena, zdaj s snegom, pa je tudi zanjo nastopila stiska. Bos jo je hotel ujeti na živo vabo. Stari kunarji bi se nemara posmehovali. Nastavil je past v razsuti drvarski bajti onkrat Bistrice, razklenil je dobro namazane železne čeljusti sklopca, z lojem in krvjo je prevlekel kovino, da bi ne vonjalo železo in da bi se izgubil zadah po človeku, ter z nitjo privezal živo miš na kavelj …
Kuna je to noč že obredla smrečje za Predosljem. Huškala je po vejah s smreke na smreko, za njo se je usipal sneg, a šum se je izgubljal med bučanjem vode v soteski. Gozd je bil prazen. Srnjad se je pomaknila globlje v goščavo, le uharica se je bókaje spreletela z Mešenika proti Mokrici. To noč je roparicam predla trda in tudi kuno je preganjal glad. Krožila je po smrečju, postajala in oprezovala v temo in vohala v veter. Zdaj se je pritisnila k veji in neslišno zdrsnila po njej nad zaraščeno grapo. Srna je ležala na kopnini pod veliko smreko. Topel sopuh je vel ob deblu navzgor, ko je kuna zdrsnila po njem. Tik nad srno se je praskaje s kremplji pognala okrog debla; samo za hip jo je bila ustavila gosta veja, ko je srna planila iz svojega zavetja in kuna je padla na njeno prazno ležišče. Vohaje po sledi se je plazila kuna čez jaso. Sneg se je posul z grma, bliskovito je hušknila po deblu v vrh smreke, zaprhala in se potegnila med veje.
V bajti na Brsnikih je gorela luč. Medla lisa svetlobe je ležala na snegu in vonjalo je po dimu. Ta vonj je bil kuni znan. Tako je žehtelo iz tramovja v bajtah, kjer je preganjala miši in kadar je bila najbolj trda, se je pod pogradi našla kakšna skorja, kakšna koža z ostankom slanine … Tik pod bajto se je preplazila kuna čez strugo zamrzlega potoka k steni neobtesanih debel, ko jo je ustavil jedek zadah, da se je vrgla nazaj. To je bil duh po človeku! Pognala se je v goščavo in se po vejah umikala ob potoku navzgor. Zeleno so se ji svetile oči, ko je oprezovala v temo. Vonj po dimu in človeku se je izgubil ob vabečem, toplem sopuhu; šinila je po deblu mlade smreke in speča sinica ji je vztrepetala v krempljih. Skoraj v hipu je ležalo nà tleh le še sivo in modrikasto perje, ko se je pod kuno spet zazibala veja. Mali plen jo je bil razvnel, ko je okusila toplo kri. Spustila se je k strugi in pretaknila skalovje, vrzeli pod podrtimi debli in kupe vej. Spet je bil vonj po dimu, ki jo je zvabil bliže. Prihulila se je ob zameteno skalo. V črni senci je rahlo zacvilila miš, ko se je kuna pomaknila po snegu in z dvignjeno taco zaprežala proti razsuti bajti. Samo rahel vonj po dimu in miših je vel od nje in kuna je bila v skoku čez sneg, zdrknila po tramu pod napušč in že je škrtnil sklopec.
Železne čeljusti so jo zgrabile, ko je razprla šape nad plenom. Nobena kuna bi se ne mogla rešiti, ta stara orjaška zver pa je v hipu pretrgala žico, ki je bil z njo privezan sklopec, in v divjem boju je iztrgala šapo, ko se je zobovje zagozdilo med tramovjem. Iz odprtih žil je škropnila kri in kuna je padla izpod napušča v sneg. Hlastaje okoli sebe se je prevračala, kot bi se še vedno borila z zavratno nastavo, in rila po snegu v goščavo.
*
Sonce je tičalo visoko v Jermanovem turnu in žarelo na plazovih v gori. Bos je stopil iz koče in pomel ščepec snega med prsti. Videti je bil zadovoljen, ko se je s puško na rami spustil po bregu proti mostu. Novina je bila sipka in zlahka se je gazilo. S truščem se je dvignila iznad jezerca pri Izviru jata divjih rac in se potegnila nad strugo proti Predoslju.
Zameteno pot so križale sledi. V snegu so bile zapisane zgodbe minule noči. Miš je zdrsnila izpod ruše v bregu in zaman poskušala priti čez posipajoči se sviž nazaj v svoje zavetje. Motala se je po snegu sem in tja in njena drobna sled je kazala z brega v breg po zaseki poti. Malo pred kopnino pod gostim smrečjem, jo je zgrabila podlasica. Lisičja sled je vodila od kopne struge v Malem izviru v skalovje pod Mešenikom in srnjad je prešla čez pot v robidovje. V dnu soteske v Velikem Predoslju je bučala Bistrica. S skalami zajezena voda je pljuskala čez požled na stenah. Dober seženj široko globel so skrivale pripognjene veje smrek in mlado drevje se je upogibalo pod težo snega.
S puško v roki se je spustil Bos k strugi Bele. Pot ni bila lahka, sneg se je usipal z vej, a kunja sled se je vlekla po bregu čez zamrzli potok. Obšel je goščavo, a sled, ki jo je kazal z vej sesuti sneg, je vodila naprej med mlado smrečje, kjer je kuna spet pregazila jaso do kopnine pod košato smreko. Moral je obiti upognjene veje zametenega grmičevja. Do kolen se mu je udiralo v sesutem snegu in znoj mu je močil obraz, tako se je gnal. Kuna je prav tako lahko tičala tu nekje blizu, ona velika kuna, ki jo je spoznal po šapasti sledi. Sneg se je usipal po grmovju in v sren primrznjene šibe so švigale kvišku, ko se je škralup strl pod stopinjo in jih sprostil iz zmrzali. Stari sneg je hreščal pod novim.
Med gostimi vejami ni bilo moč videti v smreko, sledi z nje pa ni bilo, skoraj jo je že obšel, zgaženi kolobar bi bil sklenjen, ko je v vejah zaropotalo in hušknilo. V hipu je Bos prislonil puško in vžgal. Med dimom in usipajočo se shrlino ni razločil, če je zadel. Z zibajoče se veje se je utrgala temna žival. Skočil je naprej in spet vrgel puško k licu, a jo je koj povesil in spustil petelina. V snegu je ležala veverica. Bos se je zjezil in brcnil ujeto žival. Kune torej ni bilo, po drevju je šla naprej …
*
Z odprto šapo se je vlekla stara kuna po zamrzlem potoku k Bistrici. Iz rane je kapala kri po njeni sledi. V nagonu, ki jo je doslej še vedno rešil, je silila proč k svojemu skalnemu zavetju, ni pa se mogla povzpeti v drevje in zamotavati svojo sled. Z vsako kapljico odtekajoče krvi je slabela njena moč. Vsako toliko časa je obležala v snegu. Zelene oči so se priprle, potem pa se je znova pognala naprej, zdrsovala po strminah v strugi, se kotalila in prevračevala med zamrzlimi vejami, ko je tik izpred nje zropotala divja kura čez goščavo.
Hrumenje vode se je bližalo. Žvenketaje se je prelivala Bistrica med zaledenelimi skalami …
Šele opoldne je Bos naletel pod bajto na Brsnikih na okrvavljeno sled. Neprodirna gočava se je sklanjala nad strugo, kuna se je plazila pod zametenimi vejami in sneg se je usipal po njenih stopinjah. Moral je hiteti po psa. Pred svitom je kuna prišla do Bistrice. Njena stečina je vedno vodila po drevju čez reko. S tal se je vzpela v deblo razraščene jelše, ki je visela nad strugo. Vlekoč odrto šapo za seboj, se je plazila po veji, zdrsnila z nje in se spet ujela niže, više nad deročo strugo. Veja se je povešala skoraj do vode, ko se je odgnala in padla med zametene skale na drugem bregu, prelezla goščavo in se po gazi spustila mimo Kopišč. Vso noč je že trajala pot in svit je zatél ranjeno žival na njeni stečini proti Beli. Onemoglo je obležala v mladem smrečju, ko jo je vzdramil strel, vonj po smodniku in po človeku. Prihulila se je k tlom, ko je začula hrestajoče korake ob strugi, a Bos je tedaj zavil k Bistrici do gazi, ki je šla s Kopišč čez brv na Brsnike.
Kuna je stregla v veter. Nevarni vonj se je izgubil, ujela pa je drugega, toplega, ki jo je bolj in bolj pritezal. Stopinjo za stopinjo se je vlekla po snegu in se zagrizla v ustreljeno veverico. Ob toplem mesu se ji je vračala pojenjajoča moč. Srhi veter, ki se je gnal po dolini, ji je prinašal zadah po skalovju, rušju in usahli travi njenega domovanja. Po razpoki v steni, ko je zdrsovala po gladki poledeneli skali, se je praskaje s kremplji pomikala navzgor. Poslednjič so se posvetile njene oči v temi, ko je omahnila v mehko nastlano kotanjo.
Srdito je bevskal pes in se zaganjal v poledenelo skalovje. Votlo je donelo njegovo lajanje po dolini, nad katero se je razprostirala temačna stena z zevajočo razpoko.
S psom je presledil Bos kuno povsem njenem potu in zdaj je vedel, da je bil pogon zaman. Kuna, največja, kar so jih kdaj preredile belske in bistriške goščave, je tičala nekje v globini prepletavajočih se rovov, ki drže v goro ure in ure daleč po večni temi. Skozi dvorane s kapniki, čez razvaline sesutih stropov in skozi preduhe, kjer tuli veter in se odpirajo zijalke, ki kakor negibne oči strme iz sten v doline.
Nikoli več ne bodo lovci naleteli na sled te stare, orjaške kune. V nedostopni kotanji se beli njena lobanja z razprtimi čeljustmi kakor jih je razklenil smrtni bič, kajti Bos je bil ostrupil ustreljeno veverico za vabo lisicam in ta jo je pogubila.